Po maši na Brezjah – Strateško pogubni izpadi samooklicanih borcev za svobodo govora

Minuli konec tedna sta sveta maša in posvetitev kapelice za otroke z rakom v baziliki na Brezjah postala poligon političnega obračunavanja. Prisotnost predsednika vlade Roberta Goloba in njegove soproge Tine Gaber Golob je sprožila izjemno ostre odzive na slovenski desnici. Poslanec SDS Zvone Černač je tako Goloba primerjal s Hitlerjem, podjetnik Aleš Štrancar pa je udaril po Cerkvi, ker je Goloba sprejela in mu s tem – po njegovem – omogočila politično promocijo.

Takšne reakcije niso le grobe in žaljive, temveč tudi strateško pogubne za celoten konservativni blok. Da ima slovenska desnica navzgor precej jasno omejeno absolutno število volilnih glasov, je zgodovinsko dejstvo. Tudi ko mobilizira svojo bazo do skrajnosti, ta meja ni dovolj visoka, da bi ji prinesla stabilno oblast. To potrjujejo vsi volilni izidi, vključno z letom 2004. Zato je za desno sredino ključno, da kot blok nagovori tudi določen del neopredeljenih, zmernejših in bolj nezaupljivih volivcev.

A vsakič, ko pride do tovrstnih “izpadov”, se zgodi nasprotno: jedrna baza se resda utrdi, a se hkrati s tem še kako mobilizira tudi nasprotni tabor. Potencialno dosegljivi zmerni volivci obrnejo svoj pogled stran, politični konkurenci pa je ponujeno, da se prikaže kot civilizirana alternativa.

Zdi se skoraj neverjetno, da karierni politiki in vplivni posamezniki, ki poudarjajo svoje “obrtne” izkušnje, tega ne razumejo. Ko poslanec primerja aktualnega premierja s Hitlerjem, v resnici daje politično darilo tekmecem. Ko podjetnik in medijski lastnik, ki javno poudarja svojo vero, frontalno napade Cerkev, v resnici oslabi še tisti del simbolnega kapitala, ki ga ta v Sloveniji ima.

Ko poslanec primerja aktualnega premierja s Hitlerjem, v resnici daje politično darilo tekmecem.

Včasih se človeku porodi misel, da so takšni izpadi skoraj kot usklajen manever z drugega političnega pola – kot bi “Černači” in “Štrancarji” želeli zanesljivo onemogočiti desnico na volitvah marca 2026. Seveda je precej bolj verjetno, da gre za kombinacijo nepremišljenosti in nerazumevanja politične strategije. A učinek je isti: dodatno ožijo že tako omejen bazen potencialnih volivcev desne sredine.

Tovrstne provokacije sicer zanesljivo mobilizirajo najbolj desno bazo. Ta bo zaradi občutkov krivice, ogroženosti in jeze šla na volitve. Toda mobilizira se tudi levi tabor. In ker je v Sloveniji številčno močnejši, je končni rezultat takšnih manevrov jasen.

Tisti, ki torej mislijo, da z grobo in ekscesno retoriko pomagajo lastnemu političnemu polu, v resnici dokaj brezglavo delajo proti njegovim interesom. Morda si kratkoročno naberejo nekaj “všečkov” na družbenih omrežjih, a dolgoročno med politično manj opredeljenimi ljudmi le utrjujejo vtis konservativne politike kot sinonima za primitivnost in sovražnost.

Tisti, ki mislijo, da z grobo in ekscesno retoriko pomagajo lastnemu političnemu polu, v resnici dokaj brezglavo delajo proti njegovim interesom.

Za uspeh nujna sprememba retorike

Slovenija bi po štirih letih ideološko izrazito leve vlade, ki jo v ekonomskem smislu zaznamujejo predvsem novi in višji davki, v socialnem smislu pa skrajni ideološki eksperimenti, potrebovala drugačno ekonomsko (in še kakšno) politiko. A zaradi tovrstnih napak, s katerimi akterji desno od sredine ne diskreditirajo le sami sebe pač pa celoten blok, se zdi, da brez globljega premisleka tvegajo še štiri leta v zelo podobni razvojni smeri.

Desna sredina v Sloveniji je pred zahtevno nalogo: če želi biti več kot le opozicijski glasnik nezadovoljstva s pozicije večne žrtve, se mora naučiti govoriti drugače – bolj umirjeno, spoštljivo in povezovalno. Brez tega bo vsak prihodnji poskus preboja znova in znova propadel.

Si res želijo zmage in oblasti, ali pa bodo še naprej ploskali in delili “lajke” tistim, ki z lastnimi besedami skrbijo, da vodenje države nikoli ne pride?