Le denar za dvig rodnosti ni dovolj: kaj razkrivajo primeri Izraela, Madžarske, Kitajske in Gruzije

Pričakovana življenjska doba se v večini držav podaljšuje, medtem pa ima že več kot polovica držav na svetu stopnjo rodnosti pod ravnjo, potrebno za ohranitev prebivalstva. Tako smo kot vrsta na dobri poti, da naša rodnost do sredine stoletja pade pod stopnjo, ki omogoča dolgoročno preživetje.

Paradoks pa je v tem, da nizka rodnost ne odraža nizkih reproduktivnih želja. Ljudje v državah z zelo nizko rodnostjo si v povprečju želijo dveh otrok ali več. Nizka rodnost torej kaže na veliko vrzel med želeno in dejansko velikostjo družin – in prav v tej vrzeli leži priložnost za učinkovito družinsko politiko.

A čeprav se je število vlad, ki si prizadevajo povečati rodnost, močno povečalo, je pomembno vprašanje, katere izmed politik, ki so jih v ta namen implementirale, dejansko sploh delujejo. Preverili smo, kaj pravijo podatki.

Madžarska: Visok delež BDP za družine, ki pa še ni dovolj spodbudil rodnosti

Britanski demograf Paul Morland pravi, da na področju demografije trenutno vlada trilema, imenovana “nemogoča trojica”, ki pravi, da država ne more hkrati imeti nizke rodnosti, homogenosti in gospodarske blaginje. Madžarska tako velja za vodilno državo v EU, ki si prizadeva ohraniti homogenost in gospodarsko blaginjo  z dvigom rodnosti domačega prebivalstva.

V ta namen so v dobrem desetletju občutno dvignili rodnost, poročenost se je skoraj podvojila, število splavov se je zmanjšalo za skoraj 50 %. Madžarska bo v letošnjem letu za podporo družinam namenila 5 % BDP. Ukrepi obsegajo velike davčne olajšave za družine z otorki, dosmrtno oprostitev dohodnine za matere s tremi ali več otroki, subvencionirajo stanovanja za družine (že pred porodom), ponujajo nizke obrestne mere za posojila za mlade, nepovratna sredstva za nakup stanovanj, urejeno je predšolsko varstvo otrok ter podpora materam ob vrnitvi na delo.

Hkrati pa država finančno podpira tudi tiste matere, ki ostanejo doma z otroki. Omogočajo tudi številne ukrepe za usklajevanje dela in družine, vključevanje očetov, ter predčasno upokojitev za ženske, ki so tudi mame. Dodatno podpirajo mame študentke in sin a ravni države prizadevajo za družini prijazno okolje.

Kljub vsem tem ukrepom Madžarska še ni uspela dvigniti rodnosti nad 2,1 otroka na žensko v rodni dobi, ki bi bila potrebna za dolgoročno ohranitev naroda. Med ključnimi razlogi, da je temu tako, je izseljevanje – vsako leto namreč državo zapusti okrog 40.000 predvsem mladih Madžarov.

Izrael: Demografski zgled, ki kaže na izjemen pomen kulture

Med državami, ki jim na področju demografije izrazito uspeva, je nedvomno Izrael s stopnjo rodnosti 2,9 otroka na žensko, s čimer je skoraj dvakrat nad povprečjem OECD (1,5). Analitiki razlog za tako visoko rodnost vidijo v kulturi, zgodovinskimi okoliščinami (holokavst) in ogroženostjo naroda.

Biti prostovoljno brez otrok je v Izraelu redko in družbeno nesprejemljivo. Dominantna religija v državi – judovstvo – materinstvo in rojstvo otrok poudarja kot pomembno vlog žensk. 80 % Izraelcev tako meni, da je vzgoja otrok “največja radost življenja”. Izrael izstopa tudi po dejstvu, da je rodnost visoka v vseh izobrazbenih razredih in ne glede na stopnjo religioznosti, rodnost v državi pa pri judovskem prebivalstvu raste vzporedno z naraščajočo starostjo ob prvem porodu ter višanjem izobrazbene ravni.

Paradoks je tudi v tem, da imajo neortodoksne judovske ženske v državi višjo stopnjo zaposlenosti kot ženske v katerikoli državi OECD, razen Islandije. Visoka zaposlenost žensk in visoka rodnost sta precejšen svetovni unikum. Hkrati pa izraelske matere visoko rodnost dosegajo z le 14 tedni plačanega porodniškega dopusta na otroka, kar je manj kot v mnogih evropskih državah.

Čeprav se torej izraelske matere vračajo na delo prej, imajo več otrok. Izrael je unikaten tudi v dejstvu, da nudi skoraj polno financiranje oploditve z biomedicinsko pomočjo vsaki izraelski ženski, dokler nima dveh otrok.

Kitajska: Po obratu k višji rodnosti zaenkrat brez uspeha

Podobno kaže tudi kitajski zgled – azijska velesila je po letih politike enega otroka prešla v spodbujanje natalitete in je med državami, ki so danes na področju spodbujanja natalitete najbolj aktivne. Čeprav si je v zadnjih letih močno prizadevala povečati število rojstev, pri tem ni bila uspešna.

Kitajska je uvedla denarne spodbude za družine, ki se odločijo za otroke ter subvencije za stanovanja, hkrati pa se je poslužila za zahodni svet nekoliko bolj nenavadnih ukrepov. Porod je razglasila za domoljubno dejanje, mladoporočence neposredno spodbujala k načrtovanju družine, obdavčila kondome in izdala smernice za zmanjšanje medicinsko nepotrebnih splavov. Šla je celo tako daleč, da se je poslužila spremljanja menstrualnih ciklov žensk.

Nobeden od ukrepov zaenkrat ni preprečil vsakoletnega upada rojstev v državi, ki bo na tem področju še naprej iskala rešitve, ki bi prinesle napredek.

Gruzija: Ena obljuba patriarha, ki je prinesla pomembno spremembo

Očitno pa je precej drugače, če odločitev za otroke spodnudi partija ali verska avtoriteta. Gruzija velja za državo, kjer je bil empirično izmerjen učinek verske avtoritete na rodnost. Leta 2007 je patriarh Ilija II. Gruzijske pravoslavne cerkve napovedal, da bo osebno krstil in postal boter vsakemu tretjemu ali nadaljnemu  otroku, rojenemu poročenemu pravoslavnemu paru v Gruziji.

Rezultati so bili dramatični. Nacionalna stopnja rodnosti se je dvignila za 17 odstotkov, za 42 odstotkov se je povečala stopnja rojstev gruzijskih pravoslavnih žensk v zakonski zvezi ter za 100 odstotkov delež rojstev tretjih in nadaljnjih otrok. Od leta 2007 je bilo krščenih več kot 30.000 dojenčkov, ki so bili tretji ali nadaljnji otrok v družini. Družine pa je z otroškim dodatkom in davčnimi olajšavami podprla tudi država.

Kaj ugotavljajo raziskovalci glede evropskih držav?

Avtorji študije, ki se je ukvarjala ravno z vprašanjem, kateri demografski ukrepi delujejo, so ugotavljali, da nobena evropska država, ne glede na to, kakšne ukrepe je uvedla, ni uspela dvigniti rodnosti na raven, potrebno za obnavljanje prebivalstva (na 2,1 otroka na žensko ali več). Hkrati pa so izpostavili, da obstajajo politike, ki pomagajo stabilizirati trend upadanja rodnosti in prispevajo k temu, da ljudje dosežejo velikost družine, kakršno si želijo.

Pri tem pa ne gre za en ukrep, ki bi pomagal sam po sebi, ampak za skupek ukrepov, ki pripomorejo k odločanju za otroke. Med državami, ki jih dajejo za zgled, so Francija (z dolgo zgodovino demografskih ukrepov in visokim deležem BDP v ta namen), Norveška, Švedska in Estonija.

Avtorji opozarjajo tudi na pomen drugih manjših ukrepov kot so spodbude za manjšo razliko med rojstvi, ukrepi enkratne pomoči ob rojstvu otrok itd.

Analiza kaže, da politika lahko deluje podporno, ne more pa sama po sebi obrniti negativnega trenda. Mnogo večji pa je kulturni in verski vpliv na odločanje za otroke, ki pa je na Zahodu razmeroma zanemarjen.