Kaj bi v Sloveniji morali narediti, da bi živeli bolje – in kaj od tega načrtuje nastajajoča vlada

“Slovenija ima visoko kakovost življenja, a premalo izkorišča svoje razvojne potenciale zaradi nizke produktivnosti, demografskih pritiskov, premajhnih investicij v prihodnost in šibke prilagodljivosti države ter družbe.”

To je ocena umetne inteligence na podlagi analize svežega poročila UMAR-ja Kakovost življenja v Sloveniji – Poročilo o razvoju 2026. Drugi stavek, ki bi moral biti osrednja politična diagnoza prihodnjih let, je še bolj neposreden: Slovenija še naprej prepočasi zmanjšuje razvojni zaostanek za najbolj razvitimi državami EU, glavni problem pa ostaja nizka produktivnost.

Kar želi umetna inteligenca povedati je, da Slovenci danes v povprečju ne živimo slabo. Imamo visoko zaposlenost, razmeroma nizko dohodkovno neenakost, dolgo življenjsko dobo, relativno dobro socialno varnost in visoko zadovoljstvo z življenjem. A sistem, ki je to omogočil, se izčrpava. Delovno aktivnega prebivalstva bo manj, starejših več, javni sistemi bodo dražji, gospodarska rast pa se ne bo mogla več opirati predvsem na več zaposlenih.

Če bomo hoteli imeti višje plače, dostopno zdravstvo, vzdržne pokojnine, stanovanja za mlade in manjšo davčno obremenitev dela, bo morala država ustvariti pogoje, da bo vsaka ura dela ustvarila več vrednosti. Na to opozarjajo tudi podatki Umarja, ki jih komentiramo spodaj.

Prva hiba: delamo veliko, ustvarimo pa premalo dodane vrednosti

Slovenija je po stopnji zaposlenosti zelo uspešna država, toda prostor za nadaljnjo rast prek večjega števila zaposlenih je skoraj izčrpan. UMAR opozarja, da se zaradi demografskih sprememb možnosti za rast BDP na prebivalca vse bolj zožujejo na rast produktivnosti. Leta 2025 je bila Slovenija po BDP na prebivalca pri 91 odstotkih povprečja EU, po produktivnosti pa pri 86 odstotkih povprečja EU.

To je jedro problema. Slovenija nima predvsem težave s tem, da ljudje ne bi delali. Težava je, da preveč podjetij, procesov in javnih sistemov deluje z nizko dodano vrednostjo, s premalo tehnologije, premalo kapitala, premalo podatkovne analitike, premalo zahtevnih produktov in premalo ambicioznih poslovnih modelov.

Kaj torej storiti?

Prvič, davčna razbremenitev dela je smiselna, vendar ne sme biti edini razvojni ukrep. Če znižamo prispevke ali davke, ne da bi hkrati dvignili produktivnost, smo samo zmanjšali prihodke javnih blagajn. Zato bi morala biti razbremenitev vezana na razvojno politiko: na vlaganja podjetij v opremo, digitalizacijo, raziskave, razvoj, izobraževanje zaposlenih in širitev na tuje trge.

Drugič, država bi morala podporne sheme za podjetja preusmeriti iz razpršenih subvencij v nekaj jasnih razvojnih prioritet. UMAR izrecno poudarja, da morajo biti podpore za inovacijsko rast bolj ciljno usmerjene, večletne, diferencirane in povezane z raziskovalnim sistemom, digitalnimi poslovnimi modeli, internacionalizacijo in razvojem kadrov.

Druga hiba: premalo vlagamo v prihodnost

UMAR izpostavlja, da so investicije podjetniškega sektorja in prebivalstva podpovprečne, še posebej problematična pa je struktura vlaganj. Največja vrzel ni samo v strojih in zgradbah, ampak v neoprijemljivem kapitalu: programski opremi, podatkih, organizaciji, blagovnih znamkah, kadrih in poslovnih procesih. V poročilu je posebej poudarjeno, da investicije v inovacijsko podprto rast glede na BDP stagnirajo, zato se vrzel do vodilnih inovatork povečuje, še posebej pri vlaganjih v IKT.

Država bi morala uvesti razvojno davčno politiko: nižje obremeniti reinvestirane dobičke, raziskave in razvoj, vlaganja v digitalizacijo, usposabljanje zaposlenih in rast podjetij. Hkrati bi morala omejiti logiko “vsem malo”, ki razvojni denar pogosto spremeni v politično razdeljevanje sredstev brez merljivega učinka.

Javne investicije bi morale biti izbrane po produktivnostnem učinku. To pomeni manj projektov, ki so politično všečni, in več projektov, ki dokazljivo zmanjšujejo ozka grla: železnice, energetska omrežja, digitalna infrastruktura, raziskovalna infrastruktura, stanovanjska gradnja tam, kjer pomanjkanje stanovanj ovira trg dela.

UMAR pri javnih financah priporoča prav to: prestrukturiranje izdatkov v podporo inovacijsko podprti rasti, obvladovanje izdatkov za socialno zaščito zaradi demografskih sprememb ter večjo učinkovitost javnih investicij, zlasti pri načrtovanju, izbiri projektov in administrativnih postopkih.

Tretja hiba: demografija postaja gospodarsko vprašanje

Slovenija se stara, kar pomeni velik fiskalni in organizacijski problem. Manj delovno aktivnih bo moralo financirati več pokojnin, več zdravstvenih storitev in več dolgotrajne oskrbe. UMAR opozarja, da se bo število prebivalcev v aktivni dobi še naprej zmanjševalo, število starejših pa povečevalo. Hkrati ima Slovenija zelo visoko zaposlenost v skupini 30–54 let, a nizko delovno aktivnost starejših od 55 do 64 let.

To pomeni, da moramo govoriti o treh ukrepih, ne samo o enem.

Četrta hiba: šola premalo razvija ustvarjalnost, digitalne spretnosti in reševanje problemov

Slovenija je dolgo veljala za državo solidnega izobraževanja. Toda UMAR opozarja na več neprijetnih podatkov: ustvarjalno mišljenje mladih je nizko, bralna pismenost zaostaja, digitalne kompetence so šibke, učenci pri delu za šolo redko uporabljajo splet, učitelji pa premalo uporabljajo nove tehnologije za krepitev učenja. Država, ki ima premalo ljudi z digitalnimi, analitičnimi, tehničnimi in ustvarjalnimi spretnostmi, ne more imeti visoke produktivnosti.

V osnovni in srednji šoli bi morali

Peta hiba: država je prepočasna, premalo predvidljiva in premalo odporna

Pri poslovnem okolju UMAR kot slabost navaja predvsem davčno ureditev, birokracijo in regulativna bremena. To je področje, kjer se diagnoza UMAR in izhodišča nastajajoče koalicije najbolj prekrivajo. Koalicijska izhodišča kot temeljne prioritete navajajo razvoj in blaginjo, boj proti korupciji in organizirani kriminaliteti, decentralizacijo in debirokratizacijo.

Napovedujejo tudi vitkejšo državo, digitalizacijo javne uprave, uporabo umetne inteligence, nagrajevanje po delu in uspešnosti ter merljive cilje z odgovornostjo nosilcev odločitev.

To so prave teme. Vprašanje pa je, ali bodo ostale na ravni političnega slogana ali bodo prevedene v izvedbene ukrepe: koliko postopkov bo ukinjenih, koliko dovoljenj digitaliziranih, koliko rokov skrajšanih, koliko uradov združenih, koliko odločitev bo vezanih na podatke in koliko javnih menedžerjev bo nagrajenih ali zamenjanih glede na rezultate.

Kaj od tega naslavlja interventni zakon in bodoča koalicija?

Interventni zakon za razvoj Slovenije, ki ga je DZ potrdil s 47 glasovi za in 35 proti, posega v davke, socialne prispevke, normirance, zdravstvo, pokojnine in nekatere ukrepe za energetsko krizo. Najbolj razvojno prepoznaven ukrep je razvojna kapica oziroma omejitev plačila socialnih prispevkov pri 7.500 evrih mesečno, kar bo razbremenilo najvišje plače in olajšalo zadrževanje visoko kvalificiranih kadrov. Ne bo pa sama po sebi povečala produktivnosti večine podjetij, če ne bo hkrati več vlaganj v tehnologijo, raziskave, digitalizacijo, upravljanje, organizacijo dela in rast podjetij.

Izhodišča nastajajoče koalicije zadenejo več ključnih točk iz poročila UMAR: produktivnost, višje plače, razvoj, debirokratizacijo, decentralizacijo, boj proti korupciji, učinkovitejšo javno upravo, kakovostno izobraževanje, vseživljenjsko učenje, razvoj kadrov, zdravstvo in energetsko varnost.

Premalo pa je

Tretjič, ni dovolj jasno, kako bo država financirala razbremenitve. UMAR ne pravi samo, da je treba znižati obremenitev dela. Pravi tudi, da je treba prestrukturirati davčne prihodke, povečati pomen manj distorzijskih davkov, na primer na potrošnjo in nepremičnine, ter zmanjšati odvisnost socialnih sistemov od prispevkov, ker se bo delež delovno aktivnih zmanjševal.