Izbrisana anketa in 91 % “nesvobode”: trenutek, ko je Svoboda izgubila nadzor

V politiki obstaja stara resnica, ki jo pozna vsak, ki je kdaj vodil občinski odbor ali pa vsaj hišni svet. Ljudje ti odpustijo veliko. Ne odpustijo pa, da jim pokažeš ogledalo in potem zahtevaš, naj se opravičijo, ker jim obraz ni všeč.

Gibanje Svoboda je šlo na Instagram, kot grejo današnji oblastniki povsod. Ne po odgovore, ampak po aplavz. Ne po resnico, ampak po potrditev. Anketa je bila narejena za to, da ljudstvo pravilno izbere pravilen odgovor, pravilno število, pravilno čustvo. Nekakšen digitalni plebiscit, kjer naj bi bila svoboda preprosto statistika z vnaprej znanim izidom.

Vendar v preteklosti, če je kakšna stranka v Sloveniji razumela, da večine ljudi politika ne zanima, je to Svoboda. Ne zato, ker bi bila filozofsko poglobljena, ampak ker je pragmatična. Volivca, ki ga politika dolgočasi, ne loviš z razpravami o proračunu, ampak z mačkami, petardami, hišnimi ljubljenčki in občutkom, da si “nad tem”. Politika, predstavljena kot nepolitika. Država kot lifestyle. Predsednik vlade kot nekdo, ki se pojavi na ekranu med receptom in motivacijskim citatom.

In to jim je šlo odlično. Dokler niso naredili klasične napake vsake oblasti, ki predolgo posluša lastni PR. Verjeli so, da imajo množico na povodcu. Da so omrežja njihova domača dnevna soba. Da ljudje klikajo, ker jih imajo radi, ne zato, ker jim je včasih pač dolgčas.

Enaindevetdeset odstotkov. Ne čutimo se svobodno.

In potem je prišel nekdo, ki jim je s poceni anketno možnostjo razbil celotno konstrukcijo. Vplivnež. Človek, ki ga liberalna Ljubljana sicer ne bi povabila niti na odprtje razstave, kaj šele na okroglo mizo o demokraciji, a ima to, česar slovenska politika že dolgo nima: surovo, neposredno publiko. Zato se zdaj, bolj kot o Repiću, govori o njih. O tem, kako reagirajo, ko izgubijo nadzor nad naracijo. O tem, kako hitro se v državi, ki se rada hvali z liberalnostjo, aktivira refleks discipliniranja.

Tu se kampanje začnejo lomiti. Ne na velikih aferah, ne na ekonomiji, ne na geopolitičnih parabolah. Pri Svobodi se lomi na eni sami, ponižujoče banalni točki: na anketi, ki jo je treba izbrisati. Ker če anketo izbrišeš, kot da je nikoli ni bilo, lahko vsaj za trenutek ohraniš iluzijo, da imaš narod na daljincu. Problem je samo, da internet ni televizija iz devetdesetih. Internet si zapomni. In ljudje si zapomnijo še bolj, če jim rečeš, da so “fejk”.

Od tod naprej je bila zgodba napisana sama od sebe. Hashtag #nismofejk je v resnici politični epitaf neke dobe. Dobe, ko je oblast verjela, da so državljani rekviziti, in da je demokracija samo bolj elegantna scenografija. Zdaj se je sceno nenadoma začelo podirati od znotraj. Ne zaradi ideologije, ampak zaradi užaljenega dostojanstva. In to je nevarno za vsako oblast. Ideologijo lahko demoniziraš. Dostojanstva pa ne moreš utišati brez posledic.

Potem se je zgodil še klasični slovenski pospešek. Kibernetski napad na strankin profil. Spektakularna aretacija na Brniku. Hišna preiskava. Zaseg elektronskih naprav. Vse v časovnem oknu, ki je za slovensko pravosodno počasnost skoraj čudežen. In v tem čudežu je problem.

Ker policija lahko pojasnjuje datume. NPU lahko mirno razlaga, da je predkazenski postopek tekel že prej. Tožilec in preiskovalni sodnik lahko predstavljata “dve siti” pravne države. Vse to je formalno možno. Tudi formalno pravilno. A politika ni sodni zapisnik. Politika je percepcija, simbolika, občutek. In simbolika je brutalna: ko se nekdo dotakne Svobodinega Instagram oltarja, se kolesje nenadoma zavrti z učinkovitostjo švicarske ure. Ko pa se leta vlečejo druge, bolj “neprijetne” zgodbe, pa vsi poslušamo o kompleksnosti, obremenjenosti sistema in previdnosti.

Simbolika je brutalna: ko se nekdo dotakne Svobodinega Instagram oltarja, se kolesje nenadoma zavrti z učinkovitostjo švicarske ure.

Refleks Svobode

Če bi Svoboda v tej zgodbi ravnala zrelo, bi se zgodilo nekaj drugega. Ne bi brisala ankete, ampak bi jo sprejela kot signal. Rekla bi: očitno imamo problem. Očitno ljudje ne čutijo svobode. Očitno naš marketing ni realnost. Toda Svoboda se je odločila za refleks, ki je star kot vsaka oblast, ki začne verjeti sama sebi: negiranje, diskreditacija in prenos krivde. Najprej so bili krivi “fejk profili”. Potem je bil kriv “vplivnež s kriminalno preteklostjo”. Nato so krivi “kibernetski napadalci”. Na koncu bo kriva verjetno še demokracija, ker je preveč nepredvidljiva.

Tu pridemo do političnega smisla zadeve. Ne gre za to, ali je Repić kriv ali nedolžen v zadevi, ki jo preiskujejo. To naj razčisti sistem, in to naj razčisti hitro, pošteno in brez spektakla. Gre za to, da je Svoboda vstopila v predvolilni čas s prepričanjem, da bo kampanja potekala po pravilih, ki jih določa ona. Da bo realnost filtrirana skozi njihovo komunikacijo, njihovo “pozitivno Slovenijo”, njihove barvne grafike in njihove moralne parole. Oblast je pokazala refleks. Refleks, da je resnica sprejemljiva samo, če je pravilna. In da je javnost resnična samo, če ploska. To ni liberalizem. To je mehak, digitalni paternalizem. Takšen, ki se hrani z všečki in se zlomi ob prvem “ne”.

Ne gre za to, ali je Repić kriv ali nedolžen v zadevi, ki jo preiskujejo. Gre za to, da je Svoboda vstopila v predvolilni čas s prepričanjem, da bo kampanja potekala po pravilih, ki jih določa ona

“Zgodovinska zmaga”, v kateri se ni nič zgodilo

In če smo že pri fejk kampanjah – Osmi marec. Hvala Bogu, da Svoboda ne nadzoruje omrežij. Ker bi sicer gledali največji “resničnostni šov” od osamosvojitve naprej, samo da bi bil scenarij napisan v kabinetu vlade. Dovolj je, da pogledamo, kako deluje uigrana simbioza med aktivističnimi aparati in tradicionalnimi mediji: v napovedniku “zgodovinska zmaga”, v drobnem tisku “nič se ni zgodilo”. Razlagajo o triumfu pri Evropski komisiji, medtem ko preostali svet govori o porazu. In realno, hladno, brez emocij: dosegli niso nič. Samo novo plast samozadovoljnega PR, s katero se da doma še nekaj časa hraniti publiko. Če je to “zmaga”, potem je tudi izbris ankete “transparentnost”.

In še nekaj: to ni lekcija samo za Svobodo. To je šola za vse politične opcije. Doba jumbo plakatov je mimo, čeprav jih bomo seveda še naprej gledali, ker oglaševalske agencije tudi morajo jesti. Resnična fronta je drugje. Na omrežjih, kjer klasični mediji in ankete pogosto ne zaznajo ključnih skupin. Vplivneži niso nujno pametnejši, bolj moralni ali bolj kompetentni. So pa pogosto bližje tistim, ki jih politika ne zanima. In ravno ti ljudje na koncu odločajo, ker jih je največ.

Zato bo morala sodobna politika, če želi preživeti, vložiti več miselne in komunikacijske energije v razumevanje teh platform, kot jo vlaga v jumbo plakate in nastope, kjer se sama sebi zdi državotvorna. Ker na omrežjih ne zmaguje tisti, ki ima najlepšo grafiko, ampak tisti, ki bolje razume psihologijo množice.

Svoboda je to psihologijo dolgo izkoriščala. Zdaj je prvič naletela na to, da psihologija ni njihova lastnina. In to je za vsako oblast bolj nevarno kot preiskava, bolj neprijetno kot novinarsko vprašanje in bolj usodno kot katerikoli meme: prvič so ugotovili, da ne moreš izbrisati občutka, da ti nekdo briše resnico.