Amerika je sprožila obsežno vojaško akcijo proti Iranu z uradnim ciljem osvoboditi iranski narod izpod jarma islamske republike. Za mnoge opazovalce ameriške politike je to šokantno – a ne toliko zaradi same vojne, temveč zaradi tega, kdo jo je izpeljal.
Donald Trump je leta 2016 prišel na oblast delno kot kritik neokonservativizma – tiste ideološke struje znotraj republikancev, ki je zagovarjala aktivno poseganje ZDA po svetu, “izvažanje demokracije” in vojaške intervencije. Iraško vojno je označil za “katastrofo”, napadal Georgea W. Busha, “globaliste” pa obsodil kot sovražnike ameriških delavcev.
V ospredju ironije je podpredsednik JD Vance. Nekdanji kritik intervencionizma danes sodeluje pri politiki, ki spominja na agendo neokonservativcev, kot sta John Bolton in Elliott Abrams. Vance, ki je še leta 2024 svaril pred vojno z Iranom kot “ogromno potrato virov”, je zdaj del administracije, ki vojaške napade utemeljuje tudi z retoriko o osvoboditvi iranskega ljudstva.
Kolumnist in nekdanji urednik New York Posta Sohrab Ahmari, ki je sam bil del gibanja “nove desnice” in eden od piscev manifesta Against the Dead Consensus – besedila, ki je napadalo stari konservativni establišment – v svojem eseju ponuja štiri razlage.
- Prvič, institucionalni GOP (republikanska stranka) ostaja v rokah starih jastrebov. Kljub populistični preobrazbi stranke so ključne položaje zasedli tisti, ki so zvesti stari zunanjepolitični ortodoksiji: aktivizmu, intervencijam, pritisku na nasprotnike.
- Drugič, boj proti “woke” ideologiji je postal novo preoblačilo za staro politiko. Mediji in misleci, ki so uspešno kanalizirali jezo nad kulturnim levičarstvom, so jo po tihem vpeli skupaj z zagovarjanjem prav tiste zunanje politike, ki so jo trumpisti prej obsojali.
- Tretjič, definicija “neokonservativizma” se je zožila. Nova desnica je za pravi greh starega establišmenta razglasila pošiljanje vojakov in “gradnjo narodov” – ne pa same intervencije ali bombardiranja. Dokler ne greš z vojaki noter, nisi neokon. Ta logika je postala vabljiv izhod za karkoli.
- Četrtič, Trump sam. Zanj Iran ni le strateško vprašanje, temveč osebno. Kot otrok generacije, ki si je zapomnila krizo s talci leta 1979, se morda vidi kot maščevalec starih ameriških grehov.
Vojna v Iranu bo imela globalne posledice, ki jih danes komaj razumemo. Za trumpistično intelektualno gibanje pa pomeni nekaj mučnega: zmagali so njihovi ideološki nasprotniki. Neokonservativci – tisti, ki so leta 2016 raje odšli na levo stran politike, kot da bi se priklonili “vulgarnežu iz Queensa” – so na koncu dobili tisto politiko, o kateri so sanjali.
Vprašanje, ki ostaja odprto, je politična cena. Bo ameriško volilno telo leta 2026 – in še bolj 2028 – podprlo pot konfrontacije? Ali pa bo vojna z Iranom pomenila razkol med populistično bazo in vodstvom republikancev?
Za Trumpovo gibanje je to morda odločilni trenutek: ali ostaja upor proti “staremu konsenzu” – ali pa se je ta konsenz pod novo retoriko preprosto vrnil skozi stranska vrata?
Komentirajo lahko naročniki