Ironija leta: če bodo sindikati z referendumom uspešni, bo denar, ki bi šel ljudem, ostal Janši

Sindikati z referendumom o interventnem zakonu delajo za Janšo. Morda se trditev komu zdi nesmiselna, nelogična, ali pa vsaj pretirana. Ampak v svojem jedru je še kako resnična. (Najverjetnejšemu) novemu predsedniku vlade referendumska akcija leve politike in sindikatov koristi na več nivojih. Na kakšnem mu sicer gre tudi v škodo, a plusov od nje je za bodočo dominantno vladajočo stranko bistveno več od potencialnih minusov.

V čem je trik, pojasnjujemo v nadaljevanju.

Čeprav gospodarski obeti v Sloveniji še niso katastrofalni, saj je domače podjetništvo in gospodarstvo dovolj trdoživo, da preživi škodljive eksperimente levih vlad, pa so, kot opozarja Fiskalni svet, proračunski izdatki pod Golobovo vlado pobezljali. Pri načrtovanju 2 milijardne plačne reforme so se pri stroških ušteli za pol milijarde, brez posega v sistem dolgotrajne oskrbe bo ta proračun stala nepredvidenih 120 milijonov evrov, s pripojitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja na ZZZS so proračunu naložili dodatnih 140+ milijonov evrov letno, okoli 600 milijonov letno so posledice uvedbe zimskega regresa in višje minimalne plače.

Višanjem davkov navkljub – delovni Slovenci so po novem 6. najbolj obdavčeni državljani sveta  – je primanjkljaj lani znašal 2,5 % BDP-ja, letos pa naj bi brez varčevalnih ukrepov, h katerim ministrstva poziva tudi odhajajoči finančni minister Boštjančič, presegel dovoljenih 3 %.

Če se sprašujete, kje so bili ob vsej tej zapravljivosti ter davčni bremenitvi ljudi sindikati s vso svojo skrbjo za javne finance, ki jo izkazujejo ob interventnem zakonu, o njih ni vredno izgubljati besed.

Ta bremena se prenašajo v letošnje in nadaljnja leta ter bodo bremenila predvsem prihajajočo vlado. S tem pa se močno oži manevrski prostor za ukrepe, ki znižujejo javnofinančne prihodke, kot so denimo nižji davki.

To ni Janšev zakon

Čeprav je bil zakon v parlamentu sprejet z glasovi vseh treh bodočih koalicijskih partneric in tudi zunanje partnerice Resni.ce, pa je Janša v minulih tednih nekajkrat namignil, da bi pred tovrstnimi posegi v proračun bilo potrebno natančneje poznati dejansko stanje, ki je bržkone vse prej kot dobro. Bistveno je vedeti, da interventni zakon ni ideja SDS-a, temveč t.i. tretjega bloka – torej protagonistov Jerneja Vrtovca, Anžeta Logarja in Zorana Stevanovića.

S tem so se v času pogajanj okrog bodoče koalicije povezali v močnejšo in trdnejšo celoto, kot če bi (o)stali vsak zase, prevzeli določeno iniciativo, predvsem pa dali signal, da skupaj pripravljajo vsebinske rešitve za drugačno Slovenijo, kot smo ji bili priča tekom Golobovega mandata.

Interventni zakon torej krepi povezavo Demokrati-NSi/SLS/Fokus-Resni.ca, ki pa je hkrati tudi nekakšna notranja opozicija močnemu SDS-u in njenemu voditelju Janši. Obenem pa bodo njegove posledice povzročale glavobol predvsem predsedniku vlade in finančnemu ministru, ki bosta morala iskati rezerve za zmanjšanje luknje.

Win-win za Janšo

Kot je pred dnevi ugotavljal že Peter Merše, bo Janez Janša iz te situacije v vsakem primeru izšel kot zmagovalec. Če bo referendum o pretežno davčni materiji sploh dopuščen in zakon ljudsko odločanje preživi, bo to hud udarec za levo politiko in sindikate, obenem pa močno sporočilo, da si ljudstvo vendarle želi drugačne politike od te, ki smo jo gledali minula 4 leta. S tem bo parlamentarna večina za spremembe dobila legitimnost, ki jo sedaj nekateri izpodbijajo, češ da sta tako Logar kot Stevanović zatrjevala, da ne bosta šla v koalicijo z Janšo, oziroma sodelovala s SDS, kot se je Stevanović pred notarjem zavezal pred šestimi leti.

Pri tem kritiki prikladno zamolčijo, da sta  Logar in Stevanović obljubila tudi, da ne bosta sodelovala v vladi z Robertom Golobom in pa stranko Levica. Ter ignorirajo še eno dejstvo – da so si stranke, ki so vložile in izglasovale interventni zakon, ravno v točkah znižanja davkov in podpore gospodarstvu, podjetništvu in obrtnikom, programsko praktično identične, ko gre za ukrepe v zdravstvu pa zelo sorodne, z nekaterimi razhajanji glede obveznih cepljenj in zakona o nalezljivih boleznih.

Če pa zakon na referendumu pade, pa bo to signal, da Slovenija na takšne spremembe še ni pripravljena. Politični udarec bo utrpel tretji blok kot nosilec idejnih sprememb, Janša pa bo po tihem lahko zadovoljno umil roke nad potrebnimi ukrepi ter za njihovo blokado okrivil tranzicijsko levico z njenimi podaljški. Hkrati pa mu bo v proračunu ostalo od pol milijarde do milijarde evrov letno, ki jih bo lahko razporejal po lastni presoji.

Še najmanj politične koristi Janša od vsega skupaj odnese, če bo referendum preprečilo ustavno sodišče. A v tem primeru bodo na dobrem seveda ljudje.

Sindikati Janševi zavezniki

Sindikati torej, ironično, z zagretim referendumskim delovanjem igrajo na Janšev mlin. Če bodo na referendumu uspešni, stotine milijonov denarja ne bo šlo ljudem za nižje položnice za plin, elektriko, kurilno olje in osnovna živila, upokojenci bodo ob nadaljevanju dela še vedno prejemali zgolj 40 odstotkov ter ne cele pokojnine, še vedno bodo od nje plačevali prispevek za dolgotrajno oskrbo, s.p-ji se bodo še naprej mučili z visokimi obveznimi prispevki, študenti ne bodo mogli razvijati svojih podjetniških idej. Ta denar bo ostal v državnem proračunu.

Morebiten referendumski poraz bo tudi partnerje v tretjem bloku bolj povezal s SDS, oziroma navezal na SDS. Lastna boleča izkušnja z neusmiljeno levičarsko mašinerijo bo doprinesla k njihovem dojemanju pozicioniranja SDS-a v umazanem političnem boju ter pripomogla k poistovetenju v dejanjih, ki jih brez izkušnje iz skupnih bojnih jarkov ne bi razumeli. To bo utrdilo koalicijo in prispevalo k njeni enotnosti in homogenosti.

In to še ni vse. Štrukelj ter tovariši osovraženemu vodji SDS-a ne gredo na roko samo pri financah in homogeniziranju partnerstva, ki ga sestavlja. Interventni zakon je za bodočega premierja tudi učinkovit manever odvračanja pozornosti najprej od sestavljanja nove koalicije, nato pa od uvajanja ukrepov, ki so Janši resnično pomembni.

Medtem ko bodo sindikati in aktivisti svoje moči trošili na referendumu proti nižanju davkov, bodo glavne spremembe, kot je ukinitev, oziroma preobrazba KPK, SDH, NPU in podobnih levičarskih oporišč ter strojničnih gnezd v javnih institucijah, šele prišle na vrsto. Mar bodo sindikati tudi zadnje zahtevali referendum na referendum? In kako bodo članstvo prepričali v nove boje, ko bo temu enkrat potegnilo, da so jih nazadnje povlekli v kontradiktoren spopad v pomoč Janši pri ohranjanju vzdržnosti javnih financ?!

Na neki točki bo tudi ljudem tovrstne politike destrukcije dovolj, če bo le njihov vsakdan kolikor toliko dober in normalen.

Zato. Medtem ko vojski sindikalistov in aktivistov marširata nad rdečo cunjo, s katero jim mahajo pred nosom, se general v zaledju mirno pripravlja na dolgotrajni spopad s starim sovražnikom, ki ta trenutek v ogenj pošilja svoj “kanonfuter”. Dovolj je izkušen in moder za zavedanje, da smo zdaj priča le uverturi in da ga prave bitke še čakajo.