Hudobni lovec in prijazni volk ali kako alternativci upravljajo z divjadjo

Saj vsi poznamo pravljico o Rdeči kapici. Govori o hudobnem volku, naivni neizkušeni deklici, nemočni starejši ženski in moškem lovcu, ki na koncu reši situacijo. Ta pravljica simbolno izraža marsikaj, gotovo pa izraža tudi starodavni sistem odnosov in družbenih vlog. Na nek način predstavlja temelje naše civilizacije. To je družbena pogodba, da močnejši poskrbijo za šibkejše. Na podlagi tega zagotovila smo se lahko razvili na vseh drugih področjih. Volkovi nimajo takšne pogodbe. Medvedi, ki niso krdelne živali še manj. Močnejši prevlada in izrine šibkejšega, celo lastnega mladiča.

Od pekla do raja

Da so divje zveri človekov sovražnik, je na podlagi tisočerih dejstev veljalo vso človeško zgodovino. Ljudje smo bili v svojem razvoju tako zelo uspešni, da smo jih pravzaprav skorajda povsem iztrebili. Naenkrat Rdeča kapica ne bi mogla več srečati volka, ker ga v Evropi skoraj ni več bilo. Deklica, ki je v pravljici zašla v medvedjo hišico pa bi komaj našla enega, kaj šele tri medvede.

Ljudje smo spoznali, da so šli v svojem obvladovanju okolja predaleč in da številnim vrstam, ki imajo pomembno vlogo v naravnem ravnovesju, grozi izumrtje. Obrnili smo ploščo in začeli z veliko pozornosti odmerjati prostor in skrb ogroženim živalim. Skrbeli smo za njihovo razmnoževanje, si jih podarjali med evropskimi deželami, spremljali njihovo gibanje, šteli njihove kakce, bili pripravljeni žrtvovati stotine drobnice, da so volkovi lahko zadovoljevali svoj lovski nagon, postavljali ograje, spreminjali svoje navade, požrli uničene sadovnjake, ki so jih bobri podrli v dveh nočeh … in naenkrat vsa ta naravna raznolikost ni bila več romantična. Vsaj če si jo gledal ob blizu ne.

Ljudje imamo eno posebnost, ki je zelo značilna za našo vrsto. Da gremo vedno predaleč.

Skrajnosti so nam blizu

Ljudje imamo eno posebnost, ki je zelo značilna za našo vrsto. Da gremo vedno predaleč. Kot smo šli v preteklosti predaleč v iztrebljanju divjih živali, gremo danes predaleč v njihovi zaščiti in to v lastno škodo. Kot da ne bi imeli senzorja, kdaj se je treba ustaviti. Raje kot razumu, prisluhnemo čustvom in raje kot stroki sledimo alternativi. Na koncu nas to običajno udari po glavi.

Kot neuravnovešeno nihalo nihamo iz ene skrajnosti v drugo. Če smo bili pred desetletji na skrajnem robu plenjenja divjega življa, smo danes na drugem skrajnem robu, ko pustimo, da nam (v prenesenem smislu, če ste doma v Ljubljani in v malo manj prenesenem, če ste doma nekoliko bolj na periferiji) ta isti divji živelj pljuva v skledo. Ta skrajnost ne bo povzročila nič drugega kot to, da bo nihalo nabralo v sebi dovolj besne energije, ki ga bo spet zanihala v prejšnjo skrajnost. 

Zato ne potrebujemo okrutnih lovcev, ki kopičijo trofeje iz objestnosti in zabave. Prav tako pa ne potrebujemo alternativcev, ki nam iz salonov vsiljujejo svoje romantizirane predstave o divjini. Potrebujemo stroko, ki bo povedala, kako velika je lahko medvedja, volčja, bobrova, nutrijska, jelenja, “divje svinjska” … populacija, da ne bo delala škode. In to niti škode na premoženju, pridelkih in živini, niti škode na človeških življenjih. Viški so pač za odstrel. Ker to, da divje živali napadajo človeka na obrobjih naselij, prometnih cestah, na domačih dvoriščih, je jasno znamenje, da jih je preveč.

To stroko v Sloveniji imamo. Toda …

Viški so pač za odstrel. Ker to, da divje živali napadajo človeka na obrobjih naselij, prometnih cestah, na domačih dvoriščih, je jasno znamenje, da jih je preveč.

Hudobni beli moški in ubogi rjavi medvedi

Danes stroka nima besede in stanje je skoraj smešno. Danes v državnem zboru bolj upoštevajo mnenje nekih kvazi organizacij brez kakršnihkoli referenc, ki razpravljajo o alternativnih načinih upravljanja medvedje populacije s kontracepcijo, gladko pa ignorirajo mnenje stroke – lovske, kmetijske, biotehnične, … Medvedov se letos ni odstrelilo toliko kot je bilo priporočilo stroke, za kar je bilo prvotno tudi izdano dovoljenje, ker se je neko društvo na to pritožilo. Medvedi pa ljudem silijo na dvorišča in se tudi pobijajo med seboj. Bomo res morali dočakati smrtno žrtev kot na primeru romske problematike, da se bodo stvari končno nehale obravnavati skozi očala lažnega salonskega humanizma, ki ne koristi nikomur, še najmanj pa živalim.