Alojz Kovšca: V družbi, ki govori, da je humana, hkrati pa je nehumana, ljudje posežejo po sili. Omejevanje pravice do orožja, da bi to preprečili, je naivno.

V času, ko smo priča več napadoom medveda na posameznike v bližini naselij smo se o situaciji glede odstrela zveri, statusa lovcev in razmer v slovenskih loviščih pogovarjali s predsednikom lovske zveze Slovenije in nekdanjim predsednikom Državnega sveta, Alojzom Kovšco. Spregovorili smo tudi o dostopu do orožja in tveganjih, da pride do strelskega pohoda tudi pri nas ter kaj so vzroki za to, da do njih vse pogosteje prihaja tudi v Evropi.

Kako ustrezno je v Sloveniji upravljanje z divjimi zvermi?

Sploh ni ustrezno niti upravljanje z drugimi vrstami divjadi. En razlog je od Evrope vsiljena delitev na lovno in ne-lovno divjad ter velike zveri, pri čemer slednje ne spadajo pod krovno Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano, pač pa pod Ministrstvo za naravne vire in prostor. To je povsem politična in ne strokovna odločitev ki smo jo od EU prevzeli tudi v Slovenijo.

Kakšna pa je vloga Lovske zveze Slovenije?

Z vso svojo strokovnostjo smo potisnjeni povsem na obrobje. Stoletja smo bili lovci tisti, ki smo upravljali z divjačino in skrbeli za sobivanje med lastniki zemljišč in divjadjo. Kmetje vedno želijo čim manj divjadi, da imajo čim manj škode, lovci pa se trudimo ohraniti tudi divjad. In uspeli smo ohraniti kulturno krajino tudi na odročnih kmetijah.

Preživeli smo Avstro-Ogrsko, Kraljevino Jugoslavijo, celo nekako smo preživeli pod Italijo in SFRJ, nikoli pa nismo bili tako brezpravni, kot smo v samostojni Sloveniji in EU.

V kakšnem smislu?

Opravljamo naloge, ki nam jih daje država, torej – vršimo odstrel. Država pa pravi, da je ona skrbnica dobrobiti živali. Pa ni. Izjemno malo sredstev namenja denimo zdravstvenemu stanju divjadi. Lovci preko veterinarskega inštituta, z našim sofinanciranjem in zagotavljanjem vzorcev preverjamo zdravstveno stanje divjadi.

Nova zakonodaja nam nalaga da čisto vsakega uplenjenega divjega prašiča damo pregledati za trihinelo – kar bi bila sicer naloga države. Država ne nameni niti centa, pri čemer je ta pregled dražji kot je denimo vrednost mesa 20-koligramskega divjega prašiča, ki ga moramo prav tako pregledati.

Iz trikotnika lovci-kmetje-država se je slednja povsem umaknila in svoje mesto nadomestila z nevladnimi organizacijami. Država le od daleč opazuje spopad, v katerem se kmetje borijo za svojo lastnino, lovci skušamo najti način, da ob tem ostane stalež divjadi dovolj močan, kvazi nevladniki, običajno bogato financirani s strani države in mednarodnih organizacij pa s svojim parcialnim pristopom običajno ščitijo eno samo vrsto, denimo samo medvede, ali samo ptice in se borijo za nekakšno moralno vlogo v družbi in denar.

Država pa se na koncu ukloni tistemu, ki je v danem trenutku najmočnejši. Običajno nevladniki, zdaj, po napadu medvedov smo močnejši lovci, ko bodo kmetje s traktorji pred parlamentom, ker jim bo jelenjad vse objedla in volkovi poklali vso drobnico, bo pa država popustila njim in reducirala divjad na minimum.

To je kratkovidna politika všečnosti in izmikanja odgovornosti. Ne vem, če ljudje vedo, da lovci praktično nimamo vpliva na plane odstrela.

Država pa se na koncu ukloni tistemu, ki je v danem trenutku najmočnejši. Običajno nevladniki, zdaj, po napadu medvedov smo močnejši lovci, ko bodo kmetje s traktorji pred parlamentom, ker jim bo jelenjad vse objedla in volkovi poklali vso drobnico, bo pa država popustila njim in reducirala divjad na minimum.

Kdo pa o tem odloča?

Zavod za gozdove, ki je paradržavni sistem. Kljub temu, da imamo 411 lovskih družin in 20 območnih zvez LZS nima formalnega vpliva na plane odstrela, razen prek lovcev, ki sedijo v območni zvezi upravljalcev lovišč, ki jih vodi in diktira Zavod za gozdove. Celo teritorialno se le ti ne pokrivajo s teritoriji lovskih družin.

Naša vloga je tako sorazmerno majhna, smo pa mi tisti, ki moramo plačevati za škodo, ki jo povzroči lovna divjad.

Lovske družine plačujejo to škodo?

Država plačuje škodo, ki jo povzročijo divje zveri. Vse ostalo pa pokrivamo lovske družine. Plačati moramo vso škodo, ki jo povzroči lovna divjad, torej, vse kar obje in razrije. Včasih so škode celo višje, kot so celotno proračuni lovskih družin.

Stoletja smo bili lovci tisti, ki smo upravljali z divjačino in skrbeli za sobivanje med lastniki zemljišč in divjadjo. Kmetje vedno želijo čim manj divjadi, da imajo čim manj škode, lovci pa se trudimo ohraniti tudi divjad. In uspeli smo ohraniti kulturno krajino tudi na odročnih kmetijah.

Kako je mogoče, da nimate vpliva na plan odstrela, plačevati pa morate škodo, ki nastaja, če je ta premajhen?

Formalno naj bi imeli vpliv, dejansko pa je to nekakšen sistem samoupravljanja, podoben kot smo ga imeli v Jugoslaviji.

Mi predlagamo, da bi se oblikoval sklad za odškodnine, v katerega bi lovske družine vplačevale koncesijo in del prihodkov od prodanega divjačinskega mesa, kaj pa bi primaknila tudi država. S tem skladom bi upravljala država, ki naj bi bila skrbnica dobrobiti živali in kmetje, lovci bi vanj samo prispevali. Iz sklada bi se delilo toliko denarja za škode, kot bi ga bilo. Če pa ga zmanjka, je to znak, da je treba sprejeti drugačne metode planiranja in odzivanja na škode v okolju. Država tega noče in vali škodo na lovske družine.

Res me zanima, koliko znaša proračun na postavki divjad in lovstvo na Ministrstvu za kmetijstvo. 20.000 slovenskih lovcev od države namreč prejme letno 50.000 evrov. In še to lahko porabimo izključno za izobraževanja, revijo Lovec in informacijski sistem Lisjak. Iz tega denarja ne smemo poplačevati škod.

Država se do nas ne obnaša mačehovsko, ampak že povsem sovražno. Medtem, ko druge financira, smo mi izpadli celo iz strategije razvoja nevladnih organizacij do leta 2035, čeprav smo ena največjih nevladnih organizacij pri nas.

Kako pa se potem financirate?

S prostovoljnim delom, članarinami in prodajo divjačine. Ljudje mislijo, da lovec, ki ustreli divjad le to odnese domov. Pa ni tako, mora jo odkupiti in to po isti ceni, kot se prodaja komercialnim verigam, ki le to plasirajo na trg.

Dobivamo pa še dodatne naloge z zakonom o divjadi, financiranja pa ne.

Letos je precej prahu dvignila številka 206 medvedov, predvidenih za odstrel do konca prihodnjega leta. Je številka primerna po vašem mnenju?

Ko je v osemdesetih letih medved skoraj izumrl, država ni niti s prtom mignila. Lovci smo se odločili, da ga nehamo loviti in smo ga tako ohranili. In ponosni smo na to. Pri nas je bila narejena tudi prva velika mednarodna študija medvedje populacije, na kar smo tudi ponosni.

Ve se torej, kakšna je populacija medveda, in da je previsoka.

Strategija »naravovarstvenikov« je zavlačevanje odstrela, s čimer zagotovijo, da se več medvedov pari, kar pomeni, da bi jih bilo treba naslednje leto odvzeti iz okolja še več, da bi prišli na vzdržno stanje. Po tej strategiji sčasoma pridemo do številke, ki je za javnost nesprejemljiva. Takšna strategija pa je naivna in nevarna.

Zakaj?

Kdor pozna medvede ve, da si največji samci jemljejo največ življenjskega prostora in so postali velik in odrasli ravno zato, ker živijo daleč od človeka, na odmaknjenih območjih. Če se namreč srečata dva medvedja samca, se spopadeta, saj vsak od niju želi ohraniti svoj prostor in vire hrane.

Medvedje jedo v glavnem rastline in majhne z beljakovinami bogate živali, kot so miši, žabe in črvi, ne branijo se tudi mrhovine. Če hrane zmanjka, pa tudi lovijo, največkrat mladiče drugih živali.

Ko pa se število medvedov poveča, so manjši in šibkejši potisnjeni na obrobje gozda, kjer si zopet začrtajo svoj življenjski krog, v katerem ne trpi šibkejših od sebe. Najšibkejše pa so samice, ki so zato potisnjene najbolj na obrobje. Medved se želi pariti, samica z mladiči pa se ne pari, zato medvedje mladiče odganjajo od samic, včasih celo ubijejo, če jih ni mogoče odgnati v pričakovanju, da se bo po tem samica parila z njimi.

Samica posledično ljudi smatra za manjšo nevarnost kot druge medvede in se približuje naseljem.

Če se število medvedov poveča do te mere, da se začnejo redno spopadati, so bolj lačni in postanejo tudi bolj agresivni. Če se ob tem še ne bojijo človekove bližine, dobimo konflikte, ki se končajo tragično.

Samica posledično ljudi smatra za manjšo nevarnost kot druge medvede in se približuje naseljem.

Kako ravnati ob srečanju z medvedom?

To vprašanje je zelo naivno. Kaj narediš, če srečaš človeka? Če je oborožen serijski morilec, si verjetno oplel, sploh, če si sam z njim v gozdu. Če je prijazen planinec, lahko z njim izmenjšaš sok in sendviče. Podobno je pri medvedu.

Ne vemo, v kakšnem stanju je medved, ki ga srečamo. Se je danes že spopadel za prostor, je samica, ki jo že več dni preganjajo in beži z mladiči drugam, je razburjen, prestrašen, poškodovan. Če v slednjem primeru pridemo v njegovo bližino kot šibkejši nasprotnik, sploh še ob spremstvu psa, ki ga razdraži, je lahko zelo nevarno.

Boljše vprašanje je tako, kaj narediti, da ne srečate medveda. Ne rinite v goščo, sploh maja in junija, ko raste jagodičevje, ki ga veliko uživajo medvedke z mladiči. Ne hodite po stranpoteh v tem času. Bolj varno se je držati poti, kjer se ljudje redno zadržujejo, ker je tam vonj in glas ljudi, temu pa se živali izogibajo.

Prav tako medvedov ne hranimo – kar pomeni, da ne puščamo hrane pred hišo psom in mačkam. Ponoči se bo, sploh kje na periferiji, medved z veseljem naužil te hrane. Krožniček pasjih briketov ali celo redna peka čevapčičev lahko privabi divje živali na več kilometrov. Prav tako ni pametno metati ostankov hrane čez ograjo.

Ko se medved enkrat navadi na to, začne redno prihajati po to hrano in ga vonj človeka ne moti več.

Ko se medved enkrat navadi na to, začne redno prihajati po to hrano in ga vonj človeka ne moti več.

Kako velik problem je to?

Najbolj žalostno je, ko medvedka pripelje mladiče na prehrambne izlete v človeško bližino. Mladič se nauči, kje se dobi hrano in da mu človek ni nevaren in ko bo odrastel, si bo to zapomnil. Dobivamo urbanizirane generacije medvedov, divjih prašičev in jelenjadi, ki se človeka ne bojijo več.  Tudi če na svoje vrtove spustimo srne, se moramo zavedati, da bodo za njimi prišli plenilci. Če se žival preveč približa človeku, je najbolj naravno, da jo odžene. Človek ima svoj življenjski prostor, žival pa svojega in ko začnemo to mešati, se odpre pandorina skrinjica.

Personaliziranje živali je napaka. Žival ni človek in noče biti kot človek. Vsaka stvar ima svoje mesto in dobro je imeti čim manj stikov z divjimi živalmi.

Lovci skušamo biti pošteni do narave in odvzeti iz narave osebke, ki so za to primerni. Tako skrbimo za dovolj velik genetski bazen in omogočamo, da lahko ljudje še naprej kmetujemo in se gibljemo v naravi brez strahu pred napadi zveri.

Je 206 je torej primerna številka za letos?

To je številka za dve leti. Ob modrem ravnanju – odganjanjem medvedov od naselij do jeseni, lahko potem jeseni in pozimi te medvede odlovimo na lovsko upravičen način. Tako, da opazujemo in sledimo in prepoznamo tiste, ki se ne odpravijo na zimsko spanje in se približujejo naseljem in tiste odstrelimo.

Ko je vegetacije veliko, je težko, neodgovorno, pa tudi nevarno slediti medvedu. Lahko ga zastreliš, ker ga dobro ne vidiš, ranjen medved pa potem odtava in se muči še več dni, ali pa celo ranjen napade naprej. Takšen lov bi bil lovsko neupravičen in tega ne počnemo.

Dobivamo urbanizirane generacije medvedov, divjih prašičev in jelenjadi, ki se človeka ne bojijo več.

Ko se zgodi napad na človeka ali drobnico, se pogosto vprašamo, kako to, da lovci niso pravočasno odstrelili. Kakšna je pristojnost lovca, če vidi medveda, ki vandra po vasi. Ga lahko odstreli?

Pristojnost lovca je nikakršna. Medved ni lovna divjad. Medved je velika zver s posebno stopnjo zaščite in se ga vzame iz narave samo po odločbi ministrstva. Če odločbe ni, ga ne smemo odstreliti.

Če bi ga torej odstrelili zdaj spada v kvoto teh 206?

Da. Zdaj bi spadal v to kvoto. Ampak medveda redko srečaš, ko si z orožjem v lovišču, da bi vandral po poti. Saj ni neumen. Medved pride iz goščave in se približa hišam tako, da je hitro nazaj. Medved je inteligentna, učljiva zver.

Kako torej pridemo do odstrela?

Odločba sicer velja, ampak v tem trenutku bi bilo odstreliti 206 medvedov neprimerno. Poleti bi se že meso – govorimo o 80 do 100 kilogramih užitnega mesa, pokvarilo še preden bi prišli iz gozda do hladilnice. Potem je tukaj še krzno – pa ne le kot trofeja.

Lovci spoštujemo, kar odvzamemo iz narave in to kar se da v celoti uporabimo. Kakšni naravovarstveniki bi najraje videli, da bi odstreljene medvede dali kar v uničenje, kar se nam zdi popolnoma neumno in netrajnostna raba virov, ki so nam na voljo.

Kaj lovec lahko stori, ko sreča medveda?

Odločba je razdeljena po lovskih družinah in vsak teritorij ima točno določeno število in težo medvedov, ki jih smemo odstreliti. Streljamo 50-100 kilogramske, mlajše medvede, ki so aktivnejši in bližje naseljem ,s čimer preprečujemo stike z ljudmi. Velikih 300 kilogramskih medvedov, kot nam očitajo, da jih lovimo za trofeje, sploh ne lovimo. Ti živijo daleč od ljudi.

Potem je očitek, da z lovom služimo. V devetdesetih letih se je razširilo gibanje proti krznenim plaščem – danes pa imamo smetišča polna izdelkov iz umetnih mas, ki so krzno v garderobi nadomestili, a se v naravni ne morejo razgraditi. Tako smo »zaščitili« živali. Pa tudi sicer se računica ne bi izšla, da bi se kdo zaradi krzna vpisal med lovce.

Lovcev nas je 20.000. Če bi vsak odstrelil par medvedov, bi jih že zdavnaj ne bilo več. Nekateri po več desetletij čakamo na to priložnost. Sam imam 60 let, pa še nisem ustrelil medveda.

Slovenija se zdi z gozdnatostjo in pestrostjo živalskih vrst dobra potencialna destinacija za lovski turizem. Kako je s tem pri nas?

Ko naravovarstveniki slišijo besedo lovski turizem, jim gredo lasje pokonci. Predstavljajo si petične tujce, ki izvajajo pokole po slovenskih gozdovih. Realnost bi težko bila dlje od te predstave.

Lovni turizem je predvsem opazovanje in preučevanje živali, precej več kot lov na trofejo. Medved je za nas vreden več, če ga pride pogledati nekaj sto tujcev, kot če ga eden odstreli. Propagiramo za živali nemoteče gibanje po naravi – za razliko od kakšnih gorskih kolesarjev, ki divjajo vsepovsod.

Lovci se znamo tiho in neopazno približati živali, si ukrasti trenutek za opazovanje ali fotografijo in se neslišno zopet izmakniti. To je bistvo lovnega turizma. Mnogi ljudje v Evropi niso imeli nobene priložnosti videti divjačine v naravnem okolju. Mi znamo to pričarati in ta oblika turizma je vedno bolj popularna.

Bojim pa se, da bi nam država to preprečevala in našla kakšno organizacijo, ki bi dobro poskrbela za politično poplačilo, v zameno za hajke po slovenskih loviščih.

Pravite, da se ne sme odstreliti medveda brez odločbe. Kako se ugotovi, če je nekdo sam sredi gozda odstrelil medveda?

Vsak strel v lovišču mora biti prijavljen.

No, ampak če bi jaz vzel puško in neprijevljeno ustrelil medveda, kako bi se to ugotovilo?

Medveda morate najprej spraviti iz gozda. Dvomim, da ga v bloku lahko odrete in razkosate. Tako smo že močno zmanjšali število možnih krivolovcev. Lahko bi to naredil kakšen lovec-kmet, ampak je težko, da se ne bi izvedelo. Gre za veliko žival.

Ljudje, ki se sprehajajo ali muckajo na kakšni jasi mislijo, da jih nihče ne vidi. A lovci in lovski čuvajo smo vsepovsod prisotni. Težko je parkirati avtomobil in oditi s puško v goščave, ne da bi to kdo opazil. Primeri krivolova so pri nas zato izjemno redki.

V zadnjem času se dogaja, da kdo volkove in šakale krivo lovi iz obupa, ker napadajo črede drobnice. Ker se napadi dogajajo predvsem zvečer, ima noč svojo moč. Ampak to se običajno dela s koli in pastmi, ne strelnim orožjem. Žival tako konča v breznu, ker sistem ni sposoben regulacije, kot je treba.

In tem kmetom težko zamerim. Če je eksistenca družine odvisna od tega, da ubraniš svojo čredo, potem je to tvoja dolžnost. Če so na istem mestu kmetovale generacije pred teboj, nimaš pravice obupat. Če ti država tega ne omogoči, si omogočiš sam.

Človek ni virus planeta in napačno je razmišljanje, da mora biti človek zadnji v prehranjevalni verigi. Imamo pravico do soobstoja v naravi in dejansko je človek kralj živali, ne lev. Niamo pravice abdicirati, ker se bo živalsko kraljestvo v tem primeru v urbanem okolju sesulo. Če ne bi lovci reducirali števila plenilcev, bi ti najprej poklali vso parkljasto divjad, nato drobnico, naprej pa lahko samo ugibamo.

Če je eksistenca družine odvisna od tega, da ubraniš svojo čredo, potem je to tvoja dolžnost. Če so na istem mestu kmetovale generacije pred teboj, nimaš pravice obupat. Če ti država tega ne omogoči, si omogočiš sam.

V ZDA je zna člen ustave, ki zagotavlja pravico do nošnje orožja. Pri nas smo glede tega bistveno bolj zadržani. Kako vidite odnos Evropejcev do orožja. Bi si želeli, da bi bil v čem drugačen?

ZDA so nastale kot družba in kot država na drugačen način kot Evropa. ZDA so bile divjina, brezzakonje, kjer je vladal zakon močnejšega oz. tistega, ki bolje rokuje z orožjem. Američani vedo, kaj pomeni vstopanje v konflikt s sosedom, ki ima orožje, zato se drugače obnašajo. Manj se tožijo za zemljo ali oslovo senco.

Evropa je dala skozi drugačno evolucijo družbe. Imamo neka ustaljena pravila. Nočem ameriškega sistema, bi pa si želel, da da bi bil slovenski sistem bolj eksakten in bolj pravičen.

Pri nas se orožje podeljuje ljudem na osnovi psiho-fizične sposobnosti in varnostnih zadržkov, če le ti obstajajo. Ampak vsega ne spremljamo dovolj dobro. Po prejemu orožnega lista se lahko kasneje te stvari tudi spremenijo. Ljudje gremo skozi življenje po različnih poteh in nekatere so zelo krute. Razne ločitve, bolezni, družinski spori in podobno lahko posameznike tudi zlomijo. Takrat je vprašljivo, če je smiselno, da ima v rokah orožje.

Hkrati pa je pri nas zelo malo zlorab legalnega orožja. Človek, ki želi streči po življenju, bo uporabil sredstvo, ki mu je na voljo. Večina homicidov se ne zgodi s strelnim orožjem.

Ko se sprašujemo o tem, kako varno je, da imajo ljudje doma orožje, bi ob pogledu na statistiko smrtnih primerov na cesti ali v športu, bi rekel, da je bolj varno dati človeku strelno orožje, kot avtomobil z 300 konjskimi močmi.

Sam menim, da je orožje pravzaprav orodje, za športnika športni rekvizit, za lovce orodje za lov, za vojake garancija življenja.

Človek, ki želi streči po življenju, bo uporabil sredstvo, ki mu je na voljo. Večina homicidov se ne zgodi s strelnim orožjem.

Je torej v Sloveniji prezahtevno ali primero težko priti do orožja?

Mislim, da kar primerno.

Vsaka družba ima svoje zakonitosti. Na slovenske je po drugi svetovni vojni lahko imel orožje le tisti, ki je bil zvest partiji. S tem je bila nepokorščina do oblasti zatrta že v kali. Zanimivo pa bi bilo videti, koliko ljudi brez uradnih listin je imelo orožje s tihim soglasjem partije in koliko ljudi je zaradi tega izgubilo življenje.

Bolj kot legalno, me skrbi ilegalno orožje, ki ga je veliko k nam prišlo po vojnah na območju nekdanje Jugoslavije. Javna skrivnost je, da se v določenih urbanih centrih za novo leto sliši streljanje, predvsem v predelih, kjer živijo prebivalci nekdanjih jugoslovanskih republik.

Potem je še uporaba orožja v romskih naseljih. Ironično nas bolj kot to skrbi prijavljeno orožje lovcev in športnih strelcev. Bolj bi morali zaostriti zakonodajo pri nelegalnem orožju. Specialne povratnike, ki se jih večkrat zaloti z nelegalnim orožjem bi za dolgo časa poslal v zapor.

Do nedavnega smo bili vajeni o strelskih pohodih brati predvsem z druge strani atlantika. V zadnjem času pa se vse pogosteje dogajajo tudi v Evropi. Čemu pripisujete to povečanje števila strelskih pohodov?

Občemu stanju v družbi. Najbolj »oborožena« nacija v Evropi so severnjaki in Švicarji. Tam imajo orožje vsi polnoletni moški, ki so služili vojaški rok. Pa ni nobenega strelskega pohoda.

Vprašanje je, kaj izzove človeka, da uporabi silo nad drugim. Orožje je samo eno izmed orodij izvajanja sile. So tudi druga. Denimo medijska agresija. Ravnatelja, ki je imel spolne odnose z učiteljico so mediji porinili v samomor. Kdo drug pa bi šel namesto v samomor v agresijo proti drugim. Spomnite se pacienta, ki je streljal v Izoli.

Če je družba sovražna do posameznika, če propagira egalitarnost, humanost in socialnost, hkrati pa je veliko ljudi na socialnem robu, če imate elito, ki so lahko privošči vse in veliko izključenih, ljudje to vidijo. Mlad človek to gleda in ima občutek, da iz njega nikoli nič ne bo, ker mu ne pustijo.

Ko brihtni introvertirani otroci to dojamejo, postanejo uporniki, ob izpostavljanju psihičnemu ali fizičnemu nasilju pa lahko tudi morilci. V družbi, ki govori, da je humana, hkrati pa je nehumana, ljudje posežejo po sili. Omejevanje pravice do orožja, da bi to preprečili, je naivno. Tako ali drugače bodo posamezniki prišli do orožja. Če to ni puška ali pištola, je pa plinska jeklenka, nož, kislina, polita čez oči. To se bo dogajalo, dokler se kot družba ne streznimo in se naučimo bivanja drug z drugim.

V družbi, ki govori, da je humana, hkrati pa je nehumana, ljudje posežejo po sili. Omejevanje pravice do orožja, da bi to preprečili, je naivno.

V Sloveniji vlada našvašizem – najhujša oblika konflikta, kjer je našim dovoljeno vse, vašim pa nič. Ne smejo niti do kruha in uspeha, treba jih je izničiti. Ko se družba polarizira do te mere, tisti, ki vpijejo drugim, da so fašisti, postanejo večji fašisti od njih. Imamo vse pogoje za to, da mladi odrastejo v ekstremizmu. Dokler je ta na ravni posameznikov, smo še dokaj na varnem. Posameznik lahko ubije nekaj ljudi, preden pade pod streli policistov, ali se ubije sam.

Ko pa se posamezniki organizirajo v anarhistične oborožene skupine, je hudič pred vrati. Slovenija gre proti temu. Marginalizirane družbene skupine se zdijo nedotakljive, za povprečnega človeka pa ni rešitve. Z večino se ne ukvarja nihče, živijo pa vse slabše. Uspešni poskrbijo zase, za rob družbe poskrbi država, za tiste na sredini, pa je vprašanje, kako se bodo znašli. Nevarno bo, ko jim bo enkrat počil film.

Uspešni poskrbijo zase, za rob družbe poskrbi država, za tiste na sredini, pa je vprašanje, kako se bodo znašli. Nevarno bo, ko jim bo enkrat počil film.