Ko sta Evropska unija in Indija po skoraj dvajsetih letih prekinitev, zastojev in ponovnih začetkov končno sklenili obsežen sporazum o prosti trgovini, ni šlo za še en diplomatski dogodek z lepimi fotografijami in praznimi besedami.
Gre za največji trgovinski dogovor, ki ga je Indija kadarkoli podpisala, in enega najpomembnejših strateških premikov Evropske unije v zadnjem desetletju.
Po besedah izrednega profesorja mednarodnih ekonomskih odnosov na FDV dr. Anžeta Burgerja gre za največji trgovinski dogovor, ki ga je Indija kadarkoli podpisala, in hkrati za enega najpomembnejših strateških premikov Evropske unije v zadnjem desetletju.
Sporazum povezuje trg z več kot dvema milijardama ljudi in skoraj četrtino svetovnega BDP. Njegove posledice ne bodo ostale omejene na Bruselj in New Delhi, segle bodo tudi v Slovenijo, čeprav se tega doma pogosto še ne zavedamo v celoti.
Zakaj je bil dogovor nujen
Po Burgerjevih besedah je razlog za ta dogovor presenetljivo preprost. Evropsko gospodarstvo je ujeto med tri pritiske: dolgotrajno nizko rast, preveliko strateško in industrijsko odvisnost od Kitajske ter vse bolj nepredvidljive in politizirane odnose z Združenimi državami. V takšnem okolju EU nujno potrebuje diverzifikacijo.
Indija se ponuja kot naravna protiutež. Gre za najhitreje rastoče veliko gospodarstvo na svetu, z mlado populacijo, hitro rastočim srednjim razredom in ambicijo, da se iz izvoznice poceni delovne sile preoblikuje v tehnološko, industrijsko in inovacijsko velesilo. Ključno pa je, poudarja Burger, da Indija za EU ni sistemski tekmec, temveč demokratični partner, ki dolgoročno išče stabilno sodelovanje.
Carine: srce sporazuma
Jedro sporazuma so carine – in prav tu se dogajajo največji premiki. Indija je imela doslej ene najvišjih uvoznih dajatev na svetu, pogosto nad 30 odstotkov, pri nekaterih izdelkih celo nad 100 odstotkov. Sporazum to strukturo postopoma, a radikalno spreminja.
Evropski avtomobili bodo postopoma obremenjeni le še z desetodstotno carino, avtomobilski deli bodo v nekaj letih povsem oproščeni dajatev, enako velja za večino strojev, kemičnih in farmacevtskih izdelkov. Po Burgerjevem mnenju je to jasen signal, da Indija cilja na tehnološki preskok, ne le na zaščito lastne industrije.
Tudi agroživilski sektor doživlja pomembne spremembe: carine na vino se bodo znižale s 150 na 75 odstotkov in nato še nižje, olivno olje pa bo v petih letih povsem oproščeno dajatev.
Pomembno pa je, opozarja Burger, da EU ni odprla vseh vrat. Občutljivi kmetijski sektorji, govedina, perutnina, sladkor in riž – ostajajo zaščiteni. Strah pred množičnim vdorom poceni indijskih živil na evropski trg je zato pretiran. Poleg tega bodo morali vsi indijski izdelki še naprej izpolnjevati stroge evropske standarde glede varnosti, zdravja in kakovosti.
Kaj to pomeni za Slovenijo
Naročniška vsebina
Koristi in tveganja
Naročniška vsebina
Več kot trgovina
Kot zaključuje Burger, sporazum med EU in Indijo ni zgolj trgovinski dokument, temveč jasna strateška poteza v svetu, kjer se globalna pravila na novo pišejo, trgovina pa postaja orodje politične in gospodarske moči. Za Slovenijo to ni oddaljena geopolitika, temveč zelo konkretna priložnost.
Vprašanje zato ni, ali bo Indija vplivala na naše gospodarstvo in vsakdanje življenje, temveč ali bomo znali to povezavo izkoristiti pametno, pravočasno in dolgoročno.
Komentirajo lahko naročniki