Srbska zunanja politika pod vodstvom predsednika Aleksandra Vučića spretno krmari med oboroženo nevtralnostjo in neuvrščenostjo, kar je tako za slovenske mirovnike kot rusofile preveč kompleksno, na +Portalu piše Dejan Steinbuch.
Vučićeva strategija, ki jo je nedavno posvojil tudi madžarski premier Viktor Orban, združuje pragmatične odnose z Rusijo, Kitajsko in Zahodom, obenem pa se izogiba jasnim obsodbam, kot je denimo izraelsko delovanje v Gazi. Za razliko od Slovenije, ki je pod vplivom zunanje ministrice Tanje Fajon sprejela simbolične ukrepe proti Izraelu, Srbija ohranja diplomatsko previdnost, saj noče tvegati odnosov s partnerji.
Steinbuch poudarja, da Srbija, pravna naslednica SFRJ, razume pomen diplomatske fleksibilnosti, kar ji omogoča ohranjanje vpliva na Balkanu. Vendar pa njena notranja politika ostaja sporna: srbska javnost še vedno ne priznava genocida v Srebrenici, kar je usodno zaznamovalo demokratične politike, kot sta Boris Tadić in Zoran Đinđić, ki je bil leta 2003 umorjen. Vučićev avtoritarni pristop mu omogoča nadzor, a hkrati poglablja razkorak z demokratičnimi vrednotami.
Za Slovenijo je ključno, da Srbija ostane stabilna, saj preprečuje prevelik vpliv Rusije prek Milorada Dodika in njegovega kapitala iz Republike Srbske, ki se preliva tudi v Slovenijo. Vendar pa ta denarni tok, pogosto povezan s tajkuni, ne prinaša koristi slovenskemu proračunu ali infrastrukturi. Medtem ko Vučić spretno krmari med geopolitičnimi silami, Slovenija tvega, da postane balkanska pralnica denarja, kar lahko privabi neželeno pozornost Zahoda.
En odgovor na “Zoran dela, ampak ne za nas …”
Slovenija je članica EU, čeprav se naša prestolnica, skupaj z županom Jankovičem – obrača v Srbijo ter obožuje Rusijo, kjer ne vlada demokracija.
Komentirajo lahko naročniki