Zavrača Goloba in Janšo, a po volilni nedelji napoči trenutek resnice: komu bo prinesel oblast Anže Logar?

Čeprav se finalne dni volilne kampanje dogaja toliko, kot se sicer v politiki zgodi v nekaj mesecih, z enim očesom že pogledujemo proti nedeljskemu večeru in še bolj zanimivem jutru, ki sledi (ne)prespani noči. Dokončnega razpleta volitev se, sploh pri nezanesljivosti slovenskih javnomnenjskih raziskav, ne da z gotovostjo napovedati. Kljub vsemu pa je velika verjetnost, da v ponedeljek v središču pozornosti ne bosta Janez Janša ali Robert Golob, temveč človek, ki v kampanji pravi, da obstaja izbira – in da ta izbira je on – Anže Logar.

Obeta se namreč scenarij, po katerem bi ravno glasovi Demokratov lahko omogočili bolj levo ali bolj desno obarvano koalicijo, za katero pa praktično ni več možnosti, da ne bi vključevala ene od strank duopola – Golobove Svobode ali Janševe SDS. Kolikor je bila nekaj časa aktualna, je ideja tretjega bloka morebitne koalicije vmesnih strank, od SD in Preroda na eni ter Demokratov in NSi+SLS+Fokus na drugi strani, umrla s potopom Vladimirja Prebiliča, ki ni opravil svojega dela, kot ga je Logar na desni sredini.

Anže Logar sicer še vedno upa, oziroma stavi na to, da bo njegov izjemno dober rezultat vendarle omogočil tretjo izbiro, ki ne bi vključevala niti Janše, niti Goloba. V X-u, kjer je odgovarjal na očitke iz enega od posnetkov o povezavi z vplivnim Otmarjem Zornom in sugestijo, da bo po volitvah združil moči z Golobom, je zapisal: “po ponedeljkovem soočenju dveh pretendentov za mesto predsednika vlade je gotovo, da nihče od njiju ni rešitev za razdeljenost slovenske družbe. V netenju sovraštva, prerekanju, podžiganju negativnih čustev ni prihodnosti.”

Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni …

Logar v javnih nastopih bolj ali manj neposredno kot bodočega mandatarja z njegovimi glasovi izključuje tako Roberta Goloba kot Janeza Janšo ter kaže nase kot na tretjo pot iz duopola, v katerem je ujeta Slovenija. Po našem poznavanju ozadij, pogovorih z viri in drugih poizvedovanjih to počne iskreno, brez dogovora s katerimkoli akterjem. Pa vendar v zadnjih dneh kampanje pritisk nanj narašča, saj ga bo realpolitika bržkone postavila pred dejstvo, da z nekom bo moral, ali pa nove vlade ne bo. Ne samo volilni trendi, v pozicijo “kingmakerja” ga postavljajo tudi navzkrižna izključevanja med ostalimi akterji: kot vemo, na levi vsi izključujejo sodelovanje z Janšo, tako tudi morebitni drugi jeziček na tehtnici, Zoran Stevanović, nekompatibilna z desnimi strankami je vsaj še Levica, vse to pa opcije izjemno oklesti.

Še eno stvar predsednik Demokratov pogosto izpostavlja: da si želi širše, ideološko pisane koalicije. V tem se denimo razlikuje z Jernejem Vrtovcem, ki najbrž takšne tudi ne izključuje (če bi bila mogoča), pa vendar v predvolilnih nastopih v ospredje jasno daje desnosredinsko vlado, ki bo pometla s škodljivimi praksami dosedanje leve koalicije. Dobršen del kampanje so ob takšnih pozicijah bolj pridobivali Demokrati, zadnje dni pa se zdi, da se je dotok preselil k skupni listi NSi+SLS+Fokus, pri kateri volivci točno vedo, kaj dobijo. In v obstoječi politični situaciji ocenjujejo, da je stališče trojčka pod vodstvom Vrtovca tudi bolj politično realno.

Preseka lahko gordijski vozel – ampak kako, brez da s tem preseka tudi sebe?

Anže Logar medtem še vedno upa na presežni rezultat, v katerem bi se lahko, ob nezmožnosti drugih dominantnih akterjev, sam presekal gordijski vozel in se ponudil za mandatarja. Ali pa vsaj predlagal, da v dobro Slovenije to postane nekdo tretji – ideja tehničnega mandatarja v slovenski politiki še vedno ni povsem izumrla. Ampak ta ideja spet trči ob oviro: to bi zahtevalo sestop enega od ostalih mandatarskih pretendentov. Da bi se umaknil Janša, ni nobene možnosti. Ostaja torej zgolj še umik Goloba – česar sam nikakor ne bi storil, ni pa izključiti scenarija, da bi ga, za ohranitev oblasti, bili pripravljeni umakniti “strici”. Spomnimo, če so nekoč za ohranitev leve oblasti lahko umaknili “kraljico”- Zorana Jankovića, brez problema to storijo tudi z manj pomembno figuro.

Bi torej po volitvah lahko dobili koalicijo Svobode, SD-ja in Demokratov Anžeta Logarja? Zdi se precej neverjetno, ni pa, v postvolilni godlji, ki nas čaka, povsem izključeno. Enostavnih rešitev na mizi bržkone ne bo, pritiski po sestavi nekakšne koalicije bodo enormni – to bodo zahtevale tako negotove zunanje okoliščine kot domače gospodarstvo, ki si želi stabilne in predvidljive oblasti ter posledično mirnega in spodbudnega okolja za delo.

Četudi bi Logar iz nekih pozitivnih zgibov, da preseka s politično negotovostjo, vstopil v tovrstno združbo, bi to zanj bilo dolgoročno tvegana poteza. Oziroma kot jo je posrečeno karikiral eden od naših sogovornikov, politik visokega profila: “Logar bi nam rad pokazal plemenito idejo kako lepo je sonce, pri čemer bo sam utrpel najhujše opekline”.

Pa vendar, Logar opcij, kjer bi se povsem izognil opeklinam, skorajda nima. Druga je, da po seriji neplodnih koalicijskih preigravanj in propadu ostalih kombinacij pogoltne cmok in na koncu “v dobro stabilnosti države v negotovih domačih in mednarodnih razmerah” vstopi v četrto Janševo vlado. Tisti, ki bodo izviseli, pa tudi kak njegov volivec, bodo seveda zavpili: “smo vam rekli, da sta z Janšo zmenjena!” Ampak to je nenazadnje povsem brezpredmetno, saj so denimo tudi Virantu na levi vse do zadnjega očitali, da je Janšev trojanski konj, pa je ravno on na koncu spodnesel 2. Janševo vlado.

Še ena opcija se Logarju ponuja, ki je sicer vabljiva, a morda ravno zato še najbolj tvegana: da vztraja pri svojem vse do konca, za nezmožnost sestave koalicije okrivi največja akterja, sam pa volivce pozove, da mu na predčasnih volitvah namenijo dovolj glasov, da stopi v njune škornje. Na papirju scenarij deluje smiselno in prepričljivo, a v praksi je vse odvisno od ustvarjenega javnega narativa – bodo mediji potegnili z Logarjem in v takšnem ravnanju videli najbolj smiselni scenarij za Slovenijo, ali pa ga bodo obtožili onemogočanja vzpostavitve oblasti v doglednem času v težkih domačih in mednarodnih razmerah? Sam bi, poznavajoč naše medije in njihove botre iz ozadja, stavil na drugi, za Logarja uničujoč narativ.

Teh dilem bi Logarja sicer odrešil kakšen velik preobrat v zadnjih dneh, ki bi prinesel kontinuiteto sedanje leve koalicije, morda še s priveskom Stevanovićeve Reni.ce. To bi Demokratom omogočilo, da se krepijo v opoziciji in si kupijo čas za dokončen naskok na oblast. In čeprav bi si ob nekem racionalnem načrtovanju organske rasti stranke tega morda po tihem še želeli, dvomimo, da si tega želi tudi demokratsko srce.

Kaj bo torej storil najverjetnejši “kingmaker” naslednje vladne koalicije? Prepričani smo, da ta trenutek tega ne ve niti sam, oziroma se ob vseh obveznostih v finišu volilne kampanje s tem ne ukvarja. In bolje je tako, saj, če spomnimo na eno od modrosti najbolj komičnega predsednika vlade do sedaj: “ni smiselno kuriti ražnja, dokler je zajec še v gozdu”. Pa vendar bo prišel trenutek, ko bo tudi pregovorno neodločni in izmuzljivi Logar moral sprejeti težko odločitev. In šele takrat bomo v resnici spoznali, kdo so v svojem jedru in srcu Demokrati Anžeta Logarja.