Zakon je lahko napisati, izvajati ga je težje in tu se Sloveniji pogosto zatika

Slovenija je pravna država. Imamo preko dva tisoč veljavnih zakonov (kot celot, brez vseh mogočih dodatnih novel). Nekako velja prepričanje, da se težave rešuje tako, da se napiše in sprejme nov zakon. Načeloma je to v redu. Težava pa postane, če se zakoni množijo in povzročajo ali omogočajo večje težave, kot so tiste, ki bi jih naj reševali. Tako lahko država postane birokratska država. In Slovenija vsekakor spada v to kategorijo.

Povsod pa ni tako

V Nemčiji so se s težavo množenja zakonov spopadli na učinkovit način. Vzpostavili so neodvisno strokovno telo (Nationaler Normenkontrollrat – NKR), ki pred sprejemom vsakega novega zakona preveri, kakšne posledice bo imel in koliko dodatnega dela ali stroškov bo povzročil ljudem, podjetjem in državi. Njihovo mnenje pomaga, da se zakon bolje uredi že vnaprej in da se zmanjša nepotrebna birokracija.

Uspešnost zakona se namreč meri po njegovem učinku. Če imamo na papirju vse super, v praksi pa se zakon ne izvaja ali se izvaja le delno, morda res imamo urejeno zakonodajo, nimamo pa urejenih realnih stvari. Za cel kup reči, ki v naši državi ne delujejo, kot bi morale, imamo odlično zakonodajo. A kaj nam to pomaga, če je to le črka na papirju. Če se zakon ne realizira v praksi, je mrtev.

Zadnji, najbolj očiten primer tega je Zakon o dolgotrajni oskrbi.

Dolgotrajno čakanje na dolgotrajno oskrbo

Ta zakon se kar ne more in ne more znebiti porodnih težav. Na papirju se sicer bere kot dobro marketinško besedilo in je prava reklama za to, kako bi naj bilo.

Le da ni.

Šest mesecev po uveljavitvi pravice do dolgotrajne oskrbe na domu je ta za upravičence v praksi še vedno skoraj nedosegljiva. Med tremi največjimi izvajalci jo trenutno dejansko izvaja le eden in še to zelo omejeno. Povsem dobro pa se izvaja tisti del zakona, ki pobira prispevke za dolgotrajno oskrbo, ki je ni. Morda pa je trik v samem imenu zakona – v smislu, da se bo na vzpostavitev dolgotrajne oskrbe dolgotrajno čakalo. Šalo na stran, vse bolj jasno je, da je vsa zadeva zastavljena pomanjkljivo, necelostno in ne upoštevajoč realno stanje in potrebe starostnikov.

Zakon, ki ne upošteva stanja na terenu

Pravzaprav zakon ne upošteva niti stanja po uradih in pisarnah. Zatika se namreč že pri sami pridobitvi odločbe. Prav tako zakon povsem ignorira kadrovske kapacitete. Če ni ljudi, ki bi dolgotrajno oskrbo izvajali, imamo lahko odličen zakon, pa povprečen starostnik nima od njega nič.

Država lahko napiše zakon, ne more pa z njim ustvariti ljudi, storitev in delujočih procesov, če tega ne načrtuje vnaprej. Če zakon ne predvidi realnih omejitev, prehodnega obdobja, nadzora nad izvedbo, je le obljuba. Od obljub pa se ne da živeti – le od konkretne pomoči, ki bo na voljo takrat in na tak način, kot jo potrebuješ.

Rezultat je znan: pravica obstaja, a do nje ne prideš. Še več, medtem ko se izvajanje zatika, se denar za njegovo izvedbo že pobira, kar upravičeno ustvarja občutek netransparentnosti.

Kaj pa infrastruktura?

Popolna ignoranca do povsem konkretnih bivalnih razmer povprečnega slovenskega starostnika je naslednja slepa pega tega zakona. Veliko starostnikov živi v stanovanjih in hišah, ki niso prilagojene za oskrbo. Preozke kopalnice, stopnice brez ograj, spalnice v višjih nadstropjih, dotrajane in hladne hiše, brez dvigal …  V takih razmerah je tudi najboljša oskrba omejena, včasih celo nevarna, ker oskrbovalec ne more varno dvigniti človeka, ga umiti ali ga pospremiti iz stanovanja.

Zakon pa predpostavlja, da so bivalni pogoji že urejeni. Žal pri veliki večini niso. Če ne bomo nagovorili te težave, bo pravica do dolgotrajne oskrbe ostala le na papirju, v praksi pa se bo končala dobesedno na pragu. Če sistem ne ponudi rešitve za neprimerna bivališča, potem sploh ni do konca premislil, kako naj bi se dolgotrajna oskrba na domu dejansko izvajala.

Zakonodaja ni igračka

Prepričanje, da bo zgolj pisanje novih zakonov rešilo stvari, brez resne analize o tem, kakšna bi bila celostna rešitev, je precej naivno. Morda bi bilo smiselno razmisliti o rešitvah, ki v uspešnih državah dobro delujejo. Ni treba, da vsakič znova odkrivamo toplo vodo in posledično prevečkrat ostanemo z mlačno.

Dokler ne bo v Sloveniji normalno, da k zakonu sodi tudi njegovo izvajanje in da mora zakon predvideti morebitne odklone glede tega, zakonodaja ostaja zgolj marketinški pripomoček vsake posamezne vlade. Sedanja si je privoščila že kar nekaj takih.