To se zgodi, ko k vladnemu krmilu spustiš stranko »s posebnimi potrebami«

V sagi z obrambnimi referendumi in njihovem odpravljanju  je ob vsem pretočenem črnilu dokaj neopažen ostal en zanimiv detajl, ki daje lekcijo slovenski politiki, vprašanje pa je, če bo to lekcijo slišala in razumela.

Kritika tako premierja Roberta Goloba kot njegovega Gibanja Svoboda za nastalo situacijo v glavnem leti na domnevno nenačelnost in nedržavotvornost predvsem obeh opozicijskih strank, pa tudi koalicijskih Socialnih demokratov, ki so glasovali za predlog Levice za posvetovalni referendum o obrambnih izdatkih. Praktično nihče pa ne problematizira »nedržavotvornosti« Levice, ki je predlog sploh vložila v postopek.

Še več, Golob naj bi v petek na vrhu političnih strank preostalim strankam celo dejal, da je treba razumeti in sprejeti stališče Levice, ki nasprotuje državnemu oboroževanju. Levica ima torej zaradi svoje proti-natovske politike in zagovarjanja stališča gole in bose vojske, ki se mu po novem iz nekega razloga reče mirovniška politika, pravico, da se obnaša nedržavotvorno in blefira z referendumskimi pobudami, ostale stranke pa te pravice naj ne bi imele.

In po svoje ima Golob tudi prav, le da je že od začetka mandata po tej logiki najbolj nedržavotvoren prav on sam.

V politiki so vedno bile obskurne radikalne stranke, ki so se zavzemale za to in ono nesmiselno, nedržavotvorno in celo neumno rešitev. In normalno je bilo pričakovati, da se resne politične sile, četudi bi kdaj bilo morda populistično všečno, predlogom teh obskurnih strank ne bodo pridruževale. V tem oziru ima Robert Golob prav in upravičeno pričakuje odgovornost od Socialnih demokratov, ki so, karkoli že počnejo nekateri njihovi radikalni člani, vedno bili zmernejša in konstruktivnejša opcija ne levici. Oboje sploh velja tudi za NSi in SDS.

A velja tudi nekaj drugega. Takšne obskurneže, ki se jim priznava legitimnost za zagovarjanje škodljivih politik, smo običajno gledali zunaj parlamenta, na soočenju zunajparlamentarnih strank, kjer so ti razni posebneži s potrebo po političnem udejstvovanju širili svoje ideje. Če se je kdaj komu uspelo prebiti čez prag parlamenta, pa je ostal varno v opoziciji. S takimi se pač ne sodeluje. Seveda, ker so nedržavotvorni. In se državotvornim strankam prepusti vladanje. In od teh strank se državotvornost tudi pričakuje.

S takimi se pač ne sodeluje. Seveda, ker so nedržavotvorni. In se državotvornim strankam prepusti vladanje. In od teh strank se državotvornost tudi pričakuje.

Čeprav ni imel niti najmanjše potrebe, je Robert Golob tako prvi premier, ki je takšno obskurno radikalno stranko pripustil k vladanju. Skupaj s Socialnimi demokrati je imel zagotovljeno večino v Državnem zboru, a je v koalicijo vzel tudi Levico. Povsem nedržavotvorno si je zagotovil, da na levi pač nima nobene opozicije, z opozicijo, ki jo ima, pa potem lahko bije kulturni boj.

Zaradi velikega števila glasov lastne poslanske skupine in velike lojalnosti njenih poslancev, je nedržavotvorno lahko ravnal zelo dolgo. V pomanjkanju lastnega programa se je naslonil na program Levice, z državotvornimi partnerji in državotvorno opozicijo pa ravnal kot s smetmi.

Na neki točki so imeli dovolj in so mu dali »nedržavotvorno« lekcijo od katere ga že ves teden boli glava. Po eni strani ga kličejo iz Evrope in sprašujejo po zdravju, po drugi ustavni pravniki opozarjajo na nesmiselnost in nejasnost vprašanja, preostala politika pa ima ravnanja Svobode dovolj in tako ni pretirano navdušena, da bi ji zdaj »državotvorno« pomagala iz zagate, v katero se je dejansko spravila sama.

V tej zagati ne bi bili, če ne bi Golob že tri leta zavračal kakršen koli odnos z opozicijo, če ne bi v vlado pripustil radikalcev s posebnimi potrebami, ki rušijo status Slovenije v zavezništvih, katerih polnopravni člani smo in če tega ravnanja ne bi vsaj kritično prevpraševal. Opozicija tako lahko upravičeno reče, da je to zagata, iz katere naj se spravi vlada.

Res je, da so izbrali precej nerodno temo v nerodnem terminu, da se z njo igra, in da ta igra, v kolikor se bo nadaljevala, kaj hitro lahko postane nevarna. Je pa res tudi, da veliko možnosti, kjer bi lahko dali lekcijo Golobu za njegovo obnašanje, tudi niso imeli in so pač izbrali, kar je bilo pri roki. Pri roki pa je bilo, ker je Golob, pijan od zmage in moči dopustil, da je do tega prišlo.

Če bi bila Levica v opoziciji, tam, kamor sicer spada, bi lahko brez težav igrala blef z referendumom, za katerega se upravičeno pričakuje, da ga ne bo nihče podprl.

Če bi bila Levica v opoziciji, tam, kamor sicer spada, bi lahko brez težav igrala blef z referendumom, za katerega se upravičeno pričakuje, da ga ne bo nihče podprl. Volivcem, ki naivno kupujejo njen populizem bi lahko prodajala svojo »mirovniško držo«, ki je v resnici politika šleve, ki upa, da ga močnejši ne bo opazil in pretepel.

To je pač politika s prilagojenim programom, ki nima mesta za krmilom države. Ker je Golob prilagojeni program za krmilo spustil, se zdaj sooča s posledicami, ko lahko le upa, da ga ne bodo pretepli. Državotvorno pa ni zdaj biti plat zvona, pač pa vladati tako, da se takšne situacije že v naprej prepreči.

Seveda spoštujemo tiste, ki potrebujejo prilagojen program. Ampak jim tudi zaupamo naloge, ki so jim kos. Vodenje države pač ni med njimi.