TV Slovenija je sinoči pripravila pogovor s predsednikom vlade in opozicijo, ki ga običajno izvajajo vsakih nekaj mesecev. Če ste ga spregledali, niste veliko zamudili: intervju z Robertom Golobom je bil dolgočasno sterilen, z Janšo pa ga sploh ni bilo, ker predsednik največje opozicijske stranke na RTV Slovenija po “dejanšizaciji” sploh več ne zahaja.
Še najbolj gledljiv je bil pogovor s štirimi predstavniki opozicije (da, če niste vedeli, imamo po štetju TV Slovenija v parlamentarni opoziciji kar 5 strank), in to kljub temu, da sta bila dva sogovornika očitno odveč. A ne glede na to sta Dejan Kaloh (Suvereni, 0,5 odstotka) in Miha Kordiš, (Mi, socialisti, 1,8 odstotka) vnesla nekaj dinamike in razvedrilnih vložkov.
Zeh, zeh
Začnimo s premierjem Golobom in dodeljeno novinarko Tanjo Gobec. Golobu je treba priznati, da se uči biti dolgočasen politik, ki pazi kaj govori in ne blekne več ravno vsake neumnosti, ki mu tisti trenutek pride na misel. V tem smislu postaja skoraj kot kakšen Janez Drnovšek, s pomembno pripombo, da je slednji bil, ob vsej svoji zdolgočasenosti, vsaj vsebinsko močan, medtem ko je Golob še vedno enako prazen kot na začetku mandata.
Perečih tem se je ponujalo ogromno – od odhodov zdravnikov iz javnega zdravstva zaradi Golobove reforme, omejevanje dela koncesionarjev, zaradi česar množično odpadajo operacije in se daljšajo čakalne vrste, gospodarska rast pod vsemi pričakovanji in napovedmi, najvišja podražitev hrane v EU, 1,5 milijarde sveže državne potrošnje na puf kljub številnim novim davkom, in še bi lahko naštevali. A večine tega se z voditeljico nista dotaknila, ali pa sta popraskala zgolj po površju. Format je prej spominjal na kakšen pogovor v oddaji Obzorja duha kot na nekaj, kar bi morala biti vroča polemična razprava s premierjem o nakopičenih stvareh, ki gredo v državi narobe.
Vrtovec, Logar, Kordiš, Kaloh
Precej več tovrstne agilnosti je pokazala Katarina Veselič Golob v pogovoru z opozicijo, čeprav je “zasliševala” politike, ki ne nosijo teže oblasti in s tem tudi ne odgovornosti za stanje v državi. Ampak edino pravilno – z nekaj bolj izzivalnim pristopom je popestrila oddajo, v kateri sta zelo podobna stališča izražala Jernej Vrtovec in Anže Logar, Miha Kordiš je govoril diametralno nasprotne stvari, Dejan Kaloh pa se je vrtel nekje vmes.
Vrtovec in Logar sta delovala suvereno ter dovolj konkretno (tudi Logar!). Njune retorične spretnosti bodo v tej kampanji prednost za stranki, kateri vodita. Tudi Miha Kordiš je deloval, kot smo ga vajeni – svoje utopije je prodajal odločno in vase prepričano. Kaloh ni razočaral, hkrati ni ponudil ničesar, kar bi ga potisnilo proti tistemu želenemu odstotku glasov, ki zagotavlja državno financiranje.
Janez Janša je največ povedal s tem, da ga ni bilo
Kakorkoli obračamo, si bomo od dvournih pogovorov s predsedniki parlamentarnih strank na nacionalki čez nekaj dni zapomnili zgolj to, da tam Janše ni bilo, kot je v Odmevih po oddaji dejal Bogdan Biščak.
Politiki SDS-a se vse od “dejanšizacije” držijo stran od nacionalke, kot da jo s svojo prisotnostjo ne bi želeli ponovno “janšizirati”. Nekaj je bilo nedvomno na tem, da s “temi štirimi” Janša ni želel sedeti skupaj v studiu, ker ima občutek, da je nad njimi, kot je to prav tako v Odmevih ocenil njegov nekdanji strankarski kolega Miha Brejc.
V resnici gre bolj za to, da so v svetu vse večje prevlade novih digitalnih medijev in omrežij ter razvejane lastne medijske hobotnice Janša čuti, da nacionalke v resnici več ne potrebuje. Zaveda se, da se sodobna kampanja dela v mehurčkih podobno mislečih, kjer je naloga volivce držati vseskozi razdražene, da jih, ko napoči čas, katapultira na volišča. Hkrati pa se pasivizira volivce nasprotne strani tudi tako, da se jim ne prikazuje na njihovih priljubljenih kanalih.
Vsemu pomiku v digital navkljub je (zgolj) takšen pristop za Slovenijo še vedno preuranjen in težko je verjeti, da se Janša na nacionalki ne bo pojavil, ko bo šlo zares – na soočenjih tik pred volitvami.
Kdo dobiva in kdo izgublja?
Janez Janša ima prav v tem, da sinočnji pogovor v političnem smislu ni pomenil nič usodnega. Gledali so ga prepričani volivci 65+ in mogoče še ene par entuziastov srednjih let. Ter še nekaj nas, ki smo ga bili primorani spremljati po službeni dolžnosti. Prav zato je Robert Golob od prijetnega kramljanja s Tanjo Gobec v političnem smislu dobil bistveno manj od tega, da je na Ono Plus za kolumnistko porinil svojo literarno nenadarjeno ženo.
Čas televizije in oddaj tovrstnega formata pač mineva, dinamika pa se tudi v politiki seli na podcaste, kakršni so Safari, Ura resnice in podobni. V Sloveniji ta proces sicer teče nekoliko počasneje kot drugod, kot nenazadnje tudi marsikaj drugega. Prav zato bo televizija te volitve še odigrala svojo vlogo. Najbrž pa bomo marca 2026, kar se vpliva na nacionalne volitve tiče, doživeli njen labodji spev.
Komentirajo lahko naročniki