Spominska slovesnost v Kočevskem rogu brez predstavnikov države, a z jasnim sporočilom: Sprave ni brez resnice, čas je, da se dostojno pokoplje nedolžne žrtve

Na spominski slovesnosti v spomin na padle žrtve revolucionarnega nasilja in še posebej po vojnih pobojev, se je danes, ob 80. obletnici vrhunca morije zbralo okoli 2.000 ljudi. Pri maši, ki jo je vodil novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje, je bil poudarjen pomen resnice pri doseganju sprave, predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin pa je poudaril pomen zavedanja, kaj je gnalo predvsem fante in može, ki so bili ubiti v roških gozdovih – želja po življenju, slovenstvu in tradiciji, po kateri so živeli in vse troje je ogrožala komunistična revolucija, ki so se ji uprli. Slovesnost je drugič v zgodovini potekala ob breznu pod Macesnovo gorico, kjer je bilo ubitih največ Slovencev, ki nepokopani še vedno čakajo na dostojen pokop.

Opazna je bila tudi popolna odsotnost predstavnikov oblasti. Manjkala je celo častna četa slovenske vojske. Slovesnosti pa sta se udeležila predsednika SDS in NSi, Janez Janša in Matej Tonin ter več predstavnikov obeh strank.

8. junija 1990 je v Kočevskem Rogu potekala prva, tudi t.i. spravna slovesnost v spomin na žrtve povojnih pobojev, ki so potekali natanko 55 let pred tem. Tedaj sta si simbolno v roke segla tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in predsednik predsedstva Republike Slovenije in vodja komunistov Milan Kučan. Že začetek spravne poti je nekoliko omadeževalo dejstvo, da je le ta potekala ob breznu pod Krenom, kjer dejansko ležijo pretežno pripadniki drugih narodov, pobiti med povojnimi poboji pri nas. Šele zadnjih nekaj let pa v javnosti znano, da je večina slovenskih žrtev ležala nekoliko stran, v breznu pod Macesnovo gorico, od koder so leta 2022 izkopali posmrtne ostanke približno 3.450 slovenskih žrtev. Predstavniki komunistov so že leta 1990 to verjetno vedeli.

Ob mestu pomora slovenskih žrtev je ob na novo urejenem okolju spominska slovesnost potekala šele drugič v 35-letni zgodovini obeležitev in 80. obletnici dogajanja. Tokrat ni bilo nobenega predstavnika države. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se je v Kočevski rog odpravila na ločeno slovesnost pred dobrim tednom, kar je poželo nemalo neodobravanja svojcev žrtev. Tokrat pa ni bilo niti častne čete slovenske vojske. Je pa bila udeležba večja kot običajno. Prišlo je okoli 2.000 ljudi.

Škof Saje: Resnica vas bo osvobodila

Slovesnost se je začela s sveto mašo, ki jo je daroval predsednik slovenske škofovske konference in novomeški škof dr. Andrej Saje. V nagovoru je poudaril, da tudi 80 let po koncu vojne rane še vedno niso zaceljene zaradi pomanjkanja volje. Nedolžni pobiti še vedno nimajo groba, ki bi moral biti tako po mnenju Sajeta, kot svojcev in komisije za prikrita grobišča na ljubljanskih Žalah, a tako državna kot mestna oblast k temu postavljata prepreke, nedolžne žrtve pa še vedno niso oproščene in rehabilitirane, zločini revolucionarnega nasilja pa ne obsojeni.

Glede sprave in odpuščanja pa je Saje jasen: »Sprave ne more biti brez resnice. Odpuščánja ne more biti brez priznanja krivde. Spoštovanja do mrtvih ne more biti, če jih ne pokopljemo z dostojanstvom«. Zato je znova pozval vse odgovorne, naj storijo, kar je prav: da torej »jasno in javno obsodijo zločine, ki so se zgodili tukaj; da operejo madež s spomina nedolžno pobitih in da poskrbijo za dostojen pokop teh žrtev«. Ob tem se je nanašal na Jezusove besede, da nas bo resnica osvobodila, pri čemer ne gre za resnico iz političnih interesov, ampak za resnico Božje ljubezni. »Svoboda, ki jo Jezus ponuja, osvobaja iz verig sovraštva in maščevanja.« Izpostavil je tudi zgled mučeništva, odpuščanja in zvestobe blaženega Alojzija Grozdeta ter poudaril, da sprava ni pozaba, ampak pogumno priznanje resnice. V zaključku je pozval k molitvi za žrtve, svojce in tudi za storilce tega najhujšega zločina, storjenega nad slovenskim narodom.

Dr. Ogrin: Potrebujemo oblast, ki bo zavrgla zločine revolucije

Sledil je kulturni program z nagovoroma dr. Matije Ogrina, predsednika Nove slovenske zaveze ter njegovega predhodnika dr. Petra Sušnika. Ogrin je poudaril, da so veliko večino pobitih domobrancev in civilnih žrtev vodile vrednote družine, domovine in vere; krščanska omika jim je oblikovala etično zavest o nepreklicni razliki med dobrim in zlim, v kar je radikalno zarezala realnost druge svetovne vojne. »Nesrečno in vsiljeno taktično sodelovanje z okupatorji te bistvene podlage ne spremeni. Temu sodelovanju se žal ni bilo moč izogniti, ko so komunisti z revolucijo sredi vojne napadli svoj narod.«

Večina Slovencev kljub temu ni sprejela komunizma in njegovih liberalnih izpeljank in so, takoj, ko je bilo to mogoče, komunistični sistem zavrgli – v času osamosvojitve, ki je po besedah Ogrina tako tudi tiho zmagoslavje pobitih v Rogu. Opozoril je tudi na to, da so nasledniki komunističnega režima v marsičem samostojno Slovenijo kasneje ugrabili, zaradi česar se del Slovencev v lastni državi počuti, kot bi živeli v emigraciji oz. kot tujci v lastni domovini.

Pred prihajajočimi volitvami je pozval k enotnosti strank slovenske pomladi, ki so po njegovem mnenju tiste, ki s prevzemom vlade lahko dosežejo obsodbo zločinov revolucije, ki naj postane nova povezovalna podlaga demokratične slovenske politike: »Stranke slovenske pomladi morajo osvojiti oblast z enotnim programskim ciljem, da z zakonom obsodijo oz. zavržejo zločine revolucije, odpravijo njene plenilske pridobitve in Slovenijo postavijo v nov izhodiščni položaj.« Dr. Ogrin je izrazil zavedanje, da je to seveda laže reči kakor narediti, »toda brez tega ne vidimo prihodnosti Slovenije«.