So posnetki res “iztrgani iz konteksta”? Razkrivamo priročnik za politično preživetje v Sloveniji

Ko so v javnost pricurljali posnetki pogovorov z vplivnimi posamezniki iz vrha slovenskega politično-poslovnega omrežja, mnogi niso bili presenečeni nad vsebino. Presenetilo pa je, kako gladko in usklajeno je stekel odziv vpletenih.

Žiga Turk v svoji zadnji kolumni ugotavlja, da so odzivi posameznikov sledili skoraj učbeniško natančnemu priročniku kriznega komuniciranja – kombinaciji strategij, ki jih opisuje akademska literatura o upravljanju političnih škandalov.

Turk identificira šest tipičnih vzorcev odziva:

• Najprej relativizacija konteksta: izjave so bile po besedah vpletenih “iztrgane iz konteksta in manipulativno premontirane” (Zidar Klemenčič, RTV SLO).
• Sledi delegitimizacija vira – trditve, da je šlo za nastavljeno past; Švarc Pipan je govorila o “pasti z namenom vplivanja na volitve”, Paravan pa o “prirejenem poslovnem srečanju”.
• Tretja strategija so pravni koraki – napovedi kazenskih ovadb zaradi nezakonitega snemanja, ki preusmerijo fokus z vsebine na metodo pridobivanja posnetkov.
• Četrti prijem je politizacija ozadja: premier Golob je dejal, da “nekateri poskušajo posegati v izid volitev”, Vukovićeva pa je opozorila na “kriminal, ki si želi podrediti državo” – ne da bi kdorkoli komentiral, kaj je na posnetkih dejansko slišati.
• Peto orodje je minimizacija – pogovori so zgolj neformalno mreženje, nič konkretnega se ni zgodilo.
• Šesto pa je tišina: minimalne izjave ali popolno izogibanje medijem.

Turk opozori tudi na vlogo velikega dela medijev, ki po njegovem mnenju namesto kritične analize nekritično ponavljajo obrambne fraze vpletenih. Medije, ki delujejo kot “damage control aparat” oblasti, prepoznamo po tem, da poudarjajo proceduralne vidike (nezakonitost snemanja) in zanemarjajo vsebino posnetkov.

Zanimivo je, zakaj oblast ne posega po strategiji, ki jo stroka sicer ocenjuje za najučinkovitejšo – torej po iskrenem priznanju in popravnih ukrepih. Turk meni, da je razlog dvojen: strah pred kazensko odgovornostjo in – kar je morda bolj zaskrbljujoče – namen, da se opisane prakse nadaljujejo.

Turk sklene, da bodo dejanski politični učinki razkritij odvisni predvsem od tega, kako dolgo bo tema ostala v javni razpravi. V teoriji političnih škandalov namreč velja, da se pozornost javnosti hitro premika k novim dogodkom.

Po njegovem mnenju ostaja ključno vprašanje politične odgovornosti, ki se v demokratičnih sistemih pogosto razreši šele na volitvah.