V javnem prostoru se nenehno srečujemo z izrazom “dezinformacije”, a Sašo Dolenc v svojem zapisu na družbenem omrežju X opozarja, da s tem pojmom pogosto napačno označujemo vse, kar nam politično ne ustreza. Pri tem spregledamo precej bolj nevarno kategorijo: malinformacije.
V našem javnem medijskem prostoru nenehno poslušamo opozorila o lažnih novicah in dezinformacijah. Zdi se, da je beseda »dezinformacija« postala priročen krovni izraz za čisto vse, kar je sporno ali politično motivirano. Vendar s takšnim posploševanjem delamo veliko napako in si…
— Sašo Dolenc (@SasoDolenc) March 30, 2026
Dolenc izpostavlja, da tuji strokovnjaki jasno ločijo med tremi tipi informacijskih motenj:
- Dezinformacije: Namerno ustvarjene neresnice za zavajanje.
- Misinformacije: Nenamerne napake in površno deljenje napačnih podatkov.
- Malinformacije: Resnični, faktično točni podatki, ki pa so pridobljeni in objavljeni z izrazito zlonamernim namenom, da bi povzročili politično ali osebno škodo.
Po mnenju Dolenca so prav malinformacije najbolj uničujoče. Klasičen primer so uhajanja posnetkov ali elektronskih sporočil, pridobljenih s provokacijo ali nastavljeno zanko.
“Ko se takšni posnetki znajdejo v javnosti, to niso dezinformacije – to je resnica, zlorabljena kot orožje,” povzema Dolenc. Če politika ali mediji tovrstne primere hitro odpišejo kot “kampanjo dezinformiranja”, po njegovem mnenju napadejo dejstva sama in zamudijo priložnost za resnično razpravo – o problematičnih besedah in o nelegitimnih metodah, s katerimi so bile pridobljene.
Dolenc močno dvomi v uradno naracijo nedavnih afer v Sloveniji. Zgodba o “naključnem občanu”, ki na ulici prepozna operativce vrhunskih zasebnih obveščevalnih služb in o tem obvesti točno določene medije, se mu zdi povsem neverodostojna. Poudarja, da novinarji in nevladne organizacije brez pomoči državnega aparata ne bi mogli razkriti identitete tujih agentov in njihovih logističnih poti.
Najbolj nenavadno pa se mu zdi dejstvo, da osrednji mediji teh očitnih nelogičnosti sploh ne problematizirajo. Poziva k popolni transparentnosti in zahteva odgovore na vprašanje, po kakšnih neformalnih kanalih so tajne službe te informacije lansirale izbranim novinarjem tik pred volitvami.
Brez jasne časovnice in razkritja zakulisnih mehanizmov celotne afere ostajajo nepojasnjene, javnost pa prikrajšana za razumevanje, kako se v resnici usmerja slovenski politični prostor.
Komentirajo lahko naročniki