“Slovenska desnica ni resnična politična sila. Je arheološki ostanek, zmes mitološke samopodobe žrtve, partizanske travme, ki se nikoli ni zares končala. Ne deluje kot politična opcija, ki bi gradila prihodnost, ampak kot sekta, ki uprizarja svojo mučeništvo. Namesto programa ima emocionalno nabit nostalgičen narativ, kjer se še zmeraj bije bitke iz leta 1945. Vsaka volilna kampanja je repriza vojne drame. Kdo še hoče gledat isti film petdesetič.”
Tako kritičen do dominantne desne politike je v uvodu svojega pisanja na X-u Matej Rigelnik.
Kritizira slovensko desnico, oz. kot je razbrati iz narativa, predvsem glavno silo bloka, ki vedno igra vlogo outsiderja, čeprav je večkrat vladala. Opozarja, da ustvarja umetne sovražnike in napada institucije, ki jih sama obvladuje, a s tem odbija večino, saj deluje agresivno in brez privlačnosti. Desnica po njegovem mnenju ne zna povezovati, temveč izključuje, njeni voditelji pa ne navdihujejo in nimajo vključujočega narativa. Rigelnik izpostavlja njihovo moralno nadutost in politično shizofrenijo – desnica se vidi kot moralna večina, a je manjšina, razpeta med elitizmom in populizmom.
Desnica je kot strgana lutka iz vojne parade, ki vsakih nekaj let pleše svoj zadnji valček. Ima telo ideologije, ki ji je umrla duša, in usta, ki ponavljajo mantre kot pokvarjen kasetofon.
Ekonomsko desnica ni dosledna: kljub desni govorici se nagiba k levim praksam, kot so subvencije za prijatelje in državni intervencionizem, kar Rigelnik primerja s socialističnimi politikami. Namesto deregulacije desnica “prodaja državni paternalizem kot gospodarsko vizijo”.
Desnica nima jasne vizije za oblast, svobodo ali ljudstvo, temveč se zateka k strašenju in ideološkim mantram. “Desnica je kot strgana lutka iz vojne parade, ki pleše zadnji valček,” zapiše, in opozarja, da ljudje nočejo živeti v “muzeju mrtvih idej”.
“A desnica še vedno stoji. Z roko na srcu in pogledom v ogledalo. In si tiho šepeta: krivi so drugi. Ne. Krivi ste vi. Sami. Zato,” zaključuje Rigelnik.
Njegov zapis v celoti lahko preberete ne X-u.
Zakaj slovenska desnica nikoli zares ne bo dobila večine
Ideološka paraliza in mitomanija
Slovenska desnica ni resnična politična sila. Je arheološki ostanek, zmes mitološke samopodobe žrtve, partizanske travme, ki se nikoli ni zares končala. Ne deluje kot politična opcija, ki… pic.twitter.com/ygvJMFRlwJ
— Matej Rigelnik (@Matej_R81) May 31, 2025
Morda je koga zadel v srce in sprožil čustveno reakcijo, ki onemogoča trezno presojo in prav takšen odziv. Pa vendar;
Naročniška vsebina
Matej Rigelnik sam po sebi ni toliko pomemben, kot je pomembno dejstvo, da ob njem obstajajo še številni drugi iz ideološko levega ozadja, ki razmišljajo podobno in si v Sloveniji želijo spremembe. In če so nad “svojo” levico že davno obupali, ravno tovrstni apeli pričajo, da nad desnico, pa najsi bo, kakršna že, globoko v sebi še niso. Morda bo njihovo upanje uspela nagovoriti nova povezava, ki se v obliki Logar-Tonin+ pakta začenja zarisovati desno od sredine. Pridobitev teh volivcev bi resnično pomenila širitev volilnega bazena, ki bi desnosredinski opciji prinesla zmago s potrebno večino za vladanje.
A najprej desnica potrebuje reformo same sebe. Ki pa je ne bo, če nuje po tem ne bodo prepoznali njeni volivci sami.
Komentirajo lahko naročniki