“Sprava je farsa,” trdi vedno drzno neposredni kolumnist Marko Crnkovič na FokusPokus.
Za primer daje državno slovesnost ob jami pod Macesnovo gorico, kjer se je predsednica Nataša Pirc Musar poklonila povojnim žrtvam in poboje označila za zločin ter predlagala centralno kostnico. A Nova slovenska zaveza (NSZ) je njeno “separatno slovesnost” obsodila, češ da razvrednoti njihovo 36-letno tradicijo spominjanja. Crnkovič pravi, da NSZ s pietetnostjo le prikriva antikomunistično agendo, medtem ko predsednica z ignoriranjem NSZ kaže ošabnost, saj sprava zahteva sodelovanje tudi z moralnimi dediči “izdajalcev”.
“Skratka: sprava je farsa, ker ne eni ne drugi nočejo narediti koraka nazaj,” zapiše. Levi se ne sprijaznijo s potrebo po spoštljivem pokopu, desni pa izkoriščajo žrtve za politične cilje. Crnković poudarja, da so žrtve plod kolektivne krivde, ne le ene strani.
Skratka: sprava je farsa, ker ne eni ne drugi — ne žrtve ne storilci, da tako rečem — nočejo narediti koraka nazaj. Ta levi se nočejo sprijazniti s tem, da je treba brezpravno pobite formalno in demonstrativno pokopati natanko tako, kot pokopavamo vsakogar drugega. Ne ravno z vojaškimi častmi, ampak spoštljivo in civilizirano. Ne samo za silo posuti s prahom, kot je Antigona posula Polinejka. “Ta desni pa se nočejo sprijazniti s tem, da nimajo prav nobene pravice, da bi sklicevanje na pravico do označenega groba izkoriščali za karkoli drugega razen za to, da bodo ti mrtvi že enkrat formalno pokopani in deležni pietete, ki jim gre,” zaokroža pisanje na FokusPokus, z zaključno pripombo, da so žrtve plod kolektivne krivde, ne le ene strani.
Komentirajo lahko naročniki