Sodobni starši imamo na voljo orodje, ki ga prejšnje generacije niso poznale – družbena omrežja. V nekaj klikih lahko pokažemo širnemu svetu, kako ljubek je naš dojenček, ko spi, kako dobro zna naš triletnik že upihniti svečke in kako ponosno je šel prvič v šolo … Temu pojavu pravimo sharenting, sestavljenki iz besed share (deliti) in parenting (starševstvo). Označuje prakso staršev, ki na spletu, zlasti na družbenih omrežjih, delijo fotografije, videoposnetke in druge informacije o svojih otrocih.
Zveni nedolžno in celo simpatično. A le na prvi pogled.
Otrokova pravica do zasebnosti
V poplavi vsakodnevnih objav pogosto izgubimo občutek za mejo med zasebnim in javnim. Raziskave kažejo, da ima povprečen otrok, star pet let, na spletu 1.500 svojih slik. Seveda naloženih brez njegovega soglasja s strani tistih, ki jim najbolj zaupa: staršev. Nekako je videti, da nekateri starši niso zmožni predvideti, da njihovemu malčku čez deset let ne bo všeč, da so objavili njegovo sliko na kahlici in ne bo mu všeč, da so snemali, ko se je bal pobožati psa.
Fotografije in posnetki ostanejo na spletu za vedno. Nadzor nad tem, kaj vse o otroku obstaja na spletu, se lahko zelo hitro izgubi. Tudi kraja identitete ni nobena redkost. Otroci imajo pravico do svoje zasebnosti in pravico, da o svoji digitalni identiteti odločajo sami. Morda se pod objavami, ki vsebujejo naše otroke res nabirajo všečki in posledično raste tudi naš ego, toda na vsak všeček je zagotovo tudi nekaj ljudi, ki drsajo dalje in pomislijo ⇓
Otrok, katerega starši niso spoštovali njegove zasebnosti in so njegove “posebne” trenutke izrabili za nekaj všečkov in bildanje svojega ega, bo težko razvil zdravo samopodobo in občutek, kaj je primerno za javnost in kaj ni. Morda bo prav iz teh razlogov postal preveč zadržan ali pa bo sledil vzoru svojih staršev in nekritično delil vse o sebi.
Zloraba otrokove podobe
Posledice ‘sharentinga’ so lahko hujše kot zgolj otrokova prihodnja zadrega. Lahko imajo hude in uničujoče posledice. Sodobna tehologija omogoča manipulacije, ki si jih niti predstavljati ne moremo. Najbrž si noben starš ne želi, da bi telo njegovega otroka nastopalo v pedofilskem pornofilmu. Pa se dogaja prav to. Zato je v času, ko umetna inteligenca zna ustvariti obraze in ponarejene videe (deepfake), je zaščita otrok še toliko bolj pomembna.
Predlani je Nemški Telekom v svoji kampanji starše opozoril na to, da imajo tudi otroci pravico do svoje zasebnosti in da ima lahko ‘sharenting’ uničujoče posledice na njihove otroke. V videu, ki skuša ozaveščati starše in jih spodbuditi k empatiji do svojih otrok, ki bodo čez nekaj let kot najstniki in mladi odrasli soočeni z ogromnimi količinami spletnega materiala o sebi, ki ga sami niso in najverjetneje tudi ne bi delili. Video je bil ustvarjen pred dvema letoma in je opozarjal na to, kaj lahko umetna inteligenca naredi iz preproste slike nekega otroka. Do danes je ta tehnologija tako zelo napredovala in tako zelo postala dostopna vsakomur, da je razlog za skrb še toliko večja.
Kako odgovorno deliti?
Če že objavljamo vsebine, v katerih so naši otroci, je minimum, da upoštevamo nekaj varoval:
-
Otroku zakrijemo obraz.
-
Ne objavljamo osebnih podatkov (ime, kraj, šola …).
-
Pred objavo se vprašamo: Bi mi bilo ok, da nekdo to objavi o meni?
-
Starejše otroke vprašamo za dovoljenje.
-
Uporabljamo zasebne nastavitve objav (npr. omejeno občinstvo).
Kdo ima pravico do otrokove zgodbe?
Odgovor je preprost – otrok sam. In prav to je izziv za sodobne starše – da znamo uravnotežiti svojo željo po deljenju s spoštovanjem do otrokove zasebnosti, dostojanstva in prihodnosti. Ne pozabimo, da ne delimo le utrinka svojega starševstva, ampak delimo tudi in predvsem otrokovo zgodbo. Za otroka sicer skrbimo, a ni naša last. Nikar ga zaradi svoje nepremišljenosti ne peljimo v odraslost z grenko digitalno dediščino, ki ga bo bremenila.
Komentirajo lahko naročniki