Predlog Zakona o ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV) nadaljuje svojo pot po nujnem postopku skozi Državni zbor, kljub zaskrbljenih strokovnih stališč pravne stroke. Vladajoča koalicija si v pisanju iz dneva v noč pripravila zakon, ki posega direktno v sedem zakonov, toda brez širšega konsenza z stroko in drugimi deležniki. Gre za »omnibus« taktiko, torej skupek vsega želenega stisnjenega v en lonec.
Odzivi pravnih strokovnjakov so bili enoglasni v nasprotovanju zakona v prvotni obliki. Toda ker mu je vlada 14. 11. v drugi obravnavi dodala 33 amandmajev (na 29. členov predloga zakona!), uradnega mnenja stroke za trenutno obliko zakona še nimamo. Glede na njihova dotedanja mnenja pa velja, da je sam način sprejemanja takega zakona in njegova vsebina pravno sporna.
Že v strokovnem stališču Katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti člani ugotavljajo, da vlada brez kakršnekoli razprave v strokovni javnosti posega v različne zakone in področno zakonodajo. Po njihovem mnenju te spremembe pa za seboj vlečejo veliko sistemskih zapletov, širijo represijo in nižajo raven človekovih pravic.
Podobno ugotavlja skupina kazenskih odvetnikov (med njimi tudi Blaž Kovačič Mlinar) v članku za Delo. Ti posebej kritizirajo omnibus tehniko uvajanja sprememb, hkrati se jim zdi, da je temelj varnosti, na katerem je zakon zgrajen, le izgovor, podobno kot zlorabo oblasti.
Negativno so do zakona opredeljeni tudi Državnotožilski svet, Vrhovno državno tožilstvo, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti in Pravna mreža za varstvo demokracije. Skupna točka njihovih mnenj je želja po ukrepih, ki bi prispevali k učinkovitejšemu delovanju pravosodja, toda ne na račun pravne države, ustavnosti ali človekovih pravic.
Zakaj se naenkrat tako mudi, da je stroko treba povoziti?!
Če povzamemo, je predlagani zakon sporen, ker na več ključnih področjih uvaja spremembe, ki znižujejo ustavnopravne standarde in odstopajo od ustaljene prakse varovanja človekovih pravic. Podobno problematično je omejevanje brezplačne pravne pomoči, ki nesorazmerno prizadene socialno šibke ter posega v pravico do obrambe in poštenega postopka. Predlog prav tako zmanjšuje sodni nadzor nad priporom, podaljšuje maksimalne roke in ignorira opozorila Ustavnega sodišča o nujnosti rednega preverjanja posegov v osebno svobodo.
Predlagana dodatna policijska pooblastila resno posegajo v ustavne garancije zasebnosti in sodnega nadzora. Najbolj sporen je 20. člen, ki policiji omogoča vstop in pregled stanovanja brez sodne odredbe zaradi suma skritega orožja, čeprav že obstoječa zakonodaja omogoča nujne posege ob dejanski nevarnosti. Ukrep je po vsebini nova oblika hišne preiskave, prikrito poimenovana kot »pregled«, pri čemer znižuje standarde in daje policiji široko diskrecijo. Enako problematičen je 21. člen, ki uvaja dolgotrajno, neselektivno območje nadzora brez sodne kontrole.
Skupni imenovalec vseh teh ukrepov je, da pod krinko nujnih varnostnih rešitev širijo represivna pooblastila države in iz lokalnega varnostnega izziva ustvarjajo širši sistemski ustavnopravni problem.
Spremembe Kazenskega zakonika poostrujejo kazni brez analize učinkov in dodatno obremenjujejo že prezasedene zapore. Skupni imenovalec vseh teh ukrepov je, da pod krinko nujnih varnostnih rešitev širijo represivna pooblastila države in iz lokalnega varnostnega izziva ustvarjajo širši sistemski ustavnopravni problem.
Ob vsem se postavlja vprašanje, ali je za reševanje romske problematike res potrebno hitenje z nepremišljenimi ukrepi, namesto učinkovite uporabe in poostritve nadzora v okviru že obstoječih pristojnosti državnih organov. Hkrati slap amandmajev otežuje preglednost in nadzor nad zakonodajnim postopkom ter ustvarja vtis, da se obsežne spremembe kazenske zakonodaje uvajajo brez celovite analize njihovih posledic. Tak pristop zmanjšuje zaupanje javnosti in odpira prostor za zlorabe, saj se pod pretvezo reševanja lokalnega varnostnega izziva spreminja temeljno razmerje med posameznikom in državo.
Komentirajo lahko naročniki