Preganjala vas bo politična policija, vaš denar bodo dali bogatim, razgradili bodo javno šolstvo in zdravstvo. Bo taktika strašenja prijela?

Strah je v politiki dobro raziskan način prepričevanja. Politološke raziskave so dokazale, da politična sporočila, ki vzbujajo strah, povečajo pozornost volivcev in njihovo dovzetnost za aktualne informacije. Zaskrbljeni ljudje prednostno berejo, bolje pomnijo in bolj sprejemajo prav informacije, ki poudarjajo nevarnost. Ko nas je enkrat strah, lahko v nadaljnjem spremljanju dogajanja najdemo predvsem nove razloge za zaskrbljenost.

V slovenskem političnem prostoru je taktika strašenja prepogosto orodje politikov vseh barv, ki jim primanjkuje znanja, sposobnosti in domišljije, da bi se poslužili bolj domiselnih konceptov ob sicer preverjenih, a prozornih enostavnih marketinških prijemov.

Levica jo, kdaj tudi upravičeno, očita desnici: da vsepovprek straši pred migranti, Romi, LGBTQ osebami, krivosodjem, zastrupljanjem starejših ipd..

Po drugi strani pa se je v Sloveniji tudi sama že dalj časa poslužuje, kdaj na zelo učinkovit način. Ob referendumu o vodah so denimo levi aktivisti Slovence prepričljivo in množično prestrašili, da jim bodo z zakonom odvzeli čisto pitno vodo. Velik uspeh takratne taktike strašenja jim je dal zagon tudi pred sledečimi referendumi.

Osrednji subjekt strahu, ki ga levica sistematično goji in razpihuje že desetletja, pa je seveda strašenje pred Janezom Janšo in “avtoritarno desnico”.

A taktika strašenja ima tudi svoje omejitve. Raziskovalci so pokazali, da sicer poveča pozornost volivcev in dovzetnost za enostranske informacije ter odpre človeka za prepričevanje. Ga pa nujno ne aktivira in mobilizira (na kar bolje od strahu vpliva čustvo jeze).

Janša je na oblasti, in življenje gre naprej …

In prav mobilizacija je ključni problem levih aktivistov ta trenutek, ko kaže, da bi naslednjo nedeljo lahko izgubili vse štiri referendume, vključno s svojim osrednjim, naknadnim zakonodajnim o parlamentarni preiskavi. Medtem ko se bo jedrna levičarska baza referenduma nedvomno udeležila, se upravičeno zastavlja vprašanje, če je ta dovolj velika, da doseže vsaj 340 tisoč glasov proti, kot jih potrebujejo za zrušitev zakona.

Javnomnenjske raziskave kažejo, da jim najverjetneje ne bo uspelo, zato so intenzivirali strašenje po družbenih omrežjih in na televizijskih soočenjih. V četrtek smo tako lahko na TV Slovenija poslušali, kako bo oblast, če bo zakon obstal, nadlegovala običajne državljane, jim brskala po tekočih računih, brale e-pošto in prisluškovala telefonskim klicem. Kot da bi se vračali v najbolj jeklene čase komunizma torej.

A zdi se, da njihovo strašenje tokrat nima več takšnega učinka, kot ga je imelo še pred nekaj leti. Čeprav so pred volitvami intenzivno strašili pred Janšo in “avtoritarno desnico”, so desnosredinske na marčevskih volitvah dobila več glasov od levih strank in prevzele oblast. Janša je ponovno predsednik vlade in v Sloveniji ni nobene diktature – življenje teče dalje, kot da se ni nič zgodilo.

Več kot to, napovedujejo se spremembe, za katere levica na oblasti ni našla volje, časa in rešitev: poenostavljajo in hitrijo se administrativni postopki – denimo gradbena dovoljenja – odpravlja se nesmiselno obvezno čipiranje mačk, po cestah se avtomobili vozijo sami (Tesla), nekdo se končno loteva problemov v šolah itd. Nekatere spremembe so napovedane, a blokirane, kot so nižanje davkov na energente, hrano, sp-jevce, upokojence … nekatere pa zgolj še v povojih, a vsaj zastavljene.

Bistvo je, da strahov, ki jih je pred volitvami razpihovala levica in njej naklonjeni mediji, ljudje ne občutijo v praksi. Na oblasti je Janša, življenje pa teče naprej – razen dviga cen goriv, ki ga je zakuhala Trumpova eskapada v Iranu in ga težko obesijo Janši, se življenjske razmere celo izboljšujejo.

Bistvo je, da strahov, ki jih je pred volitvami razpihovala levica in njej naklonjeni mediji, ljudje ne občutijo v praksi.

Strah za demokracijo ali za lastne žepe?

Vse to pa izpodbija kredibilnost levih aktivistov in medijev, ko pod vlado, ki ni njim naklonjena, strašijo pred koncem demokracije. Ljudje vse bolj spoznavajo, da so v ozadju posplošenih strahov partikularni interesi družbenih skupin, ki jih razpihujejo.

Jasno, pod desno vlado bo konec pretakanja davkoplačevalskega denarja za izbrane medije ter »opolnomočenje nevldnih organizacij«, če se izposodimo naziv enega od razpisov iz katerega se napajajo aktivistične skupine Jenullovega Glasu ljudstva in druge levičarske ustanove in društva. Javni denar njihovim članom omogočajo lagodno življenje z vprašljivim družbenim doprinosom za davkoplačevalski vložek.

Če se bo torej uresničil strah levih aktivistov in politike, Slovenija ne bo dobila politične policije, temveč učinkovito parlamentarno preiskovalno komisijo, ki lahko skrbi Roberta Goloba in njegovo energetsko klientelo. Zakaj, smo videli minuli teden po akciji romunskih preganjalcev korupcije. Skrbi pa lahko tudi nevladne aktiviste, če so neupravičeno prejemali javni denar iz državnih podjetij ali proračuna, oziroma ga nenamensko trošili.

Državljane je treba zaščititi pred politiki, kot je Tamara Vonta

Pa vendar imajo nasprotniki novele zakona prav v točki, da je zaščita prič v postopkih preiskovalnih parlamentarnih komisij (preiskovanci so lahko samo nosilci javnih funkcij) več kot nujna. Brskanje po računih zasebnikov in samostojnih podjetnikov, ki si jih je privoščila parlamentarna komisija z vrhovno inkvizitorko Tamaro Vonta, ter odtekanje njihovih zasebnih in poslovnih informacij v medije, se enostavno ne sme več ponoviti. Varovalke za to pa bo morala koalicija, če bo njen zakon na referendumu potrjen, še zagotoviti.

Ker najsi gre za Sebastjana Jeretiča, Edvarda Kadiča, Miroslava Videtiča ali Filipa Dobraniča, Jašo Jenulla in nenazadnje Niko Kovač, početje, kot so si ga privoščili Vonta in njeni pomagači, je treba onemogočiti in ob kršitvah ustrezno sankcionirati, ne glede na politično stran, ki bi se ga posluževala.

Res je namreč tudi, da se je institut parlamentarne preiskovalne komisije (kot številni drugi mehanizmi udejanjanja demokracije) skozi leta prakse izneveril svoji prvotni namenskosti ter se vse pogosteje zlorablja v politične interese ene ali druge opcije.

Tudi tovrstnemu teptanju demokracije bi bilo že nujno narediti konec. In bržkone drži, da se pri tem na politike in njihovo odgovornost, da bodo s takšno prakso presekali, ne moramo zanesti. Zato jim bo treba tudi v prihodnje pozorno gledati pod prste.