»Družbena levica je določila politično, socialno, kulturno in ekonomsko agendo, konservativne stranke pa so se temu žal vedno bolj prilagajale.« predsednik NSi Jernej Vrtovec ugotavlja na sobotnem kongresu stranke. »Postavljali so pod vprašaj tradicijo, družino, domovino, narod in po nekod celo državno suverenost. Konservativna linija se je umikala, in se opravičevala za svoja stališča.« Prek medijev in civilne družbe se je vse, kar ni levo, predstavljalo kot skrajno desno, sovražno, nazadnjaško in manjvredno.
Kam nas pripelje takšna politika, lahko vidimo te dni v Nemčiji. Krščansko demokratska unija pod vodstvom Angele Merkel je v Nemčiji, ob tovrstnih pritiskih, razgradila temelje družine, v državo sprejela več kot milijon ilegalnih migrantov ob spremljavi izjave kanclerke, »Wir schaffen das« oz. »Mi to zmoremo« in zaprla vse jedrske elektrarne v državi. Tudi tiste, ki so bile še povsem delujoče in za njihovo ugašanje ni bilo prav nikakršnega razloga.
CDU je v Nemčiji na nek način postala »žlahtna desnica« kot si je je pred časom pri nas zaželel Milan Kučan. In prav CDU je bila za Novo Slovenijo v preteklosti pogosto zgled. Svoj čas se je celo o Ljudmili Novak, tedaj predsednici NSi, govorilo kot o slovenski Angeli Merkel.
V Nemčiji je ljudem prekipelo. Ker jih je CDU pustila na cedilu, mnogi zdaj volijo protestniško, protisistemsko Alternativo za Nemčijo. AfD je pred nekaj tedni osvojila skoraj absolutno večino na deželnih volitvah v zvezni deželi Saška-Anhalt, CDU pa je nedavno v deželi Mecklenburg – Predpomorjanska celo izpadla iz deželnega parlamenta. Dobila je 4,9 % glasov, kar je premalo za dosego praga pri 5 %.
Slovenski krščanski demokrati nam s svojega kongresa sporočajo, da niso in ne bodo »žlahtna desnica«, ki je mlačna in premočrtna. Nekoč se je zdelo, da želijo zapeljati v to smer, ko so se pred javnostjo postavljali s sloganom sredina. Takrat se je zdelo, da podobno kot CDU želijo postati všečni slabo opredeljenim volivcem na sredini, ki tavajo sem in tja, namesto, da bi stali za svojimi vrednotami.
Slovenski krščanski demokrati nam s svojega kongresa sporočajo, da niso in ne bodo »žlahtna desnica«, ki je mlačna in premočrtna.
Še Jernej Vrtovec, ki smo ga od nastopa predsednikovanja stranki poslušali predvsem o nižjih davkih in življenjskem standardu, danes govori o tem, da konservativci ne bodo več nastavljali drugega lica, da vrednote niso naprodaj in da ne bodo pristali na vsiljevanje politične agende. »Zakaj bi kdo podpiral stranko, za katero se zdi, da nima poguma za svoja prepričanja.« Posredno ob tem priznava, da je NSi prav to napako v preteklosti že počela, ko pravi »bilo je dovolj.«
Celo med udeleženci na samem kongresu je požel nekaj navdušenega presenečenja. Kaj takšnega še nekaj let nazaj ne bi bilo mogoče. Vzdušje v stranki tega ne bi dopuščalo. Nekoliko spremenjene so tudi razmere v družbi. Danes mladi, v družbi in tudi v podmladku takšno držo pričakujejo.
Ne le, da gredo nekoliko bolj jasno v konservativno držo, zdi se, da se stranka počasi začenja zavedati tudi tega, da boleče slabo pokriva urbana središča, ki pa so na lokalni ravni ključ do boja za oblast na ravni države. Po dolgem času je bil tako kongres stranke v Ljubljani, čisto prvo besedo pa je dobila tudi predsednica ljubljanskega odbora in skoraj zagotovo strankina kandidatka za županjo, Mojca Sojar.
Čeprav je stranka še daleč od realnega »osvajanja« mest, se zdi, da se prvič vsaj zaveda, da bi se morala tega začeti lotevati. Morda tudi z mlajšimi obrazi in bolj ostro opozicijo županu, ki mu je na županskem prestolu postalo kar malo preveč udobno.
Čeprav je stranka še daleč od realnega »osvajanja« mest, se zdi, da se prvič vsaj zaveda, da bi se morala tega začeti lotevati
Kaj pa Anton Rop in Urška Klakočar Zupančič?
Zanimivo, precej drugačno pot so istočasno ubrali nekoliko resnejši izzivalci za županski prestol v Ljubljani že na letošnjih lokalnih volitvah. Novonastala stranka Vsi smo Ljubljana, Lista Urške Klakočar Zupančič in Antona Ropa se je zavzela za več demokracije in drugačno upravljanje mesta. A hkrati ni pozabila ponavljati, kako je župan vendarle veliko naredil za Ljubljano.
Kako tudi ne bi, ko pa je bil dobršen del prisotnih na kongresu dolgo z njim tako ali drugače povezan. Urška Klakočar Zupančič kot podpredsednica Svobode, ki je bila, vsaj v Ljubljani, podaljšek Liste Zorana Jankovića. Program, oz. bolje rečeno zelo ohlapna in zelo splošna programska izhodišča je prebral rekorder med strankarskimi prestopniki Jani Möderndorfer, stranko pa sestavljajo predvsem bivši politični kadri, ki jim je mnogim skupno, da sta jih Robert Golob in Zoran Janković vrgla čez ramo. Denimo Mojca Pašek Šetinc.
In če je NSi spoznala, da čeprav po definiciji krščanska demokracija sicer je politična sredina, pa v slovenskih razmerah še zdaleč ni »na sredini«, se izrazito levičarska, poleg prej omenjenih obrazov velja omeniti denimo še Miho Lobnika, Janija Severja in še koga, sama sebe pojmuje kot sredino v mestu, ki ga osvaja.
NSi kot sredina ni uspela, ker predvsem mediji niso tega servirali labilnim izgubljenim volivcem, ki se pogosto imenujejo sredina. Zdaj so bistveno bolj jasno opredeljeni. Bo isto doletelo Ropa in Urško? Nenazadnje vendarle nastopajo na povsem drugem polu, med skrajno Levico, mafijskimi balkanskimi povezavami in tudi listami, ki so zlite z županovo.
NSi, kot kaže, zastavlja dolgoročnejšo pot. Jo bo tudi Vsi smo Ljubljana, ali gre za stranko za ene volitve?
Komentirajo lahko naročniki