V prizadevanjih za izboljšanje dostopa do osebnih zdravnikov je vlada z novim zakonom paradoksalno povzročila tudi nove ovire. Zakon o dodatnih interventnih ukrepih, ki podaljšuje delovanje t. i. dodatnih ambulant družinske medicine, je sicer formalno razširil krog zdravnikov, ki se lahko vključijo – vanje lahko zdaj sodelujejo tudi upokojeni zdravniki, specializanti in tisti iz socialnovarstvenih zavodov.
A hkrati je isti zakon uvedel pogoj, da morajo zdravniki opravljati delo družinskega zdravnika v obsegu vsaj 0,9 – kar pomeni, da morajo skoraj v celoti delati v redni ambulanti. Zaradi tega pogoja je Zdravstveni dom Ljubljana izgubil kar 15 zdravnikov, ki bi sicer lahko delali v dodatnih ambulantah, a imajo zaradi dela v drugih specialističnih ambulantah (npr. diabetološki, antikoagulantni) manjši obseg družinske prakse.
V praksi to pomeni, da ambulante, ki naj bi reševale problem neizbranih pacientov, ostajajo kadrovsko podhranjene. Že sicer pa je zanimanja za delovanje v ambulantah za neopredeljene vse manj, mnogi razpisi pa ostajajo prazni. Ukrep, ki naj bi povečal dostopnost, je tako hkrati tudi zožil nabor kadra, kar pa na svojih plečih najbolj občutijo pacienti, sploh tuji, ki se v sistemu najslabše znajdejo.
Komentirajo lahko naročniki