Ko pride človek v določena leta, pride tudi do tega, da več hodi po pogrebih. Dokler po tujih, še nekako gre. 🙂
Ob spoštovanju in sočutju, ki ga z udeležbo izraziš svojcu, pa so pogrebi tudi odlična priložnost za nekaj družbene, pa tudi pastoralne analize.
Pustimo posvetne pogrebe, ki naraščajo in se osredotočimo na krščanske, ki sicer upadajo, a še vedno prevladujejo.
V preteklih mesecih sem se udeležila več pogrebov in priznati moram, da me je zaskrbelo za prihodnost Cerkve. Ja, vem da je ta v Božjih in ne človeških rokah, ampak sami si pišemo tisto prerokbo, ki pravi, da bodo slabemu pastirju ovce odvzete in dane tistemu, ki bo skrbel zanje.
Torej, na pogreb pride več deset ljudi. Mlajši je bil pokojnik, bolj aktiven je bil, več ljudi se pride posloviti od njega in izreči sožalje svojcem. Kje drugje so ljudje iz vseh vetrov pripravljeni eno uro stati pri obredju cerkve in poslušati duhovnika? Pridejo verni, neverni, oddaljeni, odpadli … tam stojijo v stanju neke duhovne pripravljenosti, saj vsakogar pretrese smrt znanca in žalost tistih, ki ostajajo za njim.
Prav zato bi morali pogrebi biti – poleg slovesa od umrlega in duhovne skrbi za žalujoče – za Cerkev prioritetna evangelizacijska situacija.
Kaj pa smo naredili mi?
Naročniška vsebina
O tem se je v eni od oddaj razgovoril tudi Gregor Čušin.
Večkrat je slišati mnenje, da se mora spremeniti svet in da se Cerkev ne more spreminjati … to nikakor ni res.
Naročniška vsebina
Mi z verniki danes komuniciramo, kot da so vsi neizobražene priletne gospodinje iz časa po drugi svetovni vojni.
Kaj pa vsebina?
Vsebina pogrebne liturgije, če se uspeš prebiti skozi dolgočasje in monotonost besedišča, je globoka in prelepa. Smrt ni konec, je začetek. In ne jokajmo, ker smo pokojnika izgubili, zahvalimo se, da smo ga imeli. To je sporočilo, po katerem začenja na ranjeno dušo kapljati balzam tolažbe.
Kaj pa tisti par minutni vložek, ko ima duhovnik možnost po svoji presoji prosto nagovoriti ljudi (reče se mu pridiga). Gotovo se mnogi iskreno potrudijo … velikokrat pa se tudi ne in je najbolj važno pri vsem skupaj to, da sta uvod in zaključek čim bolj skupaj. Jasno je, da pogrebi niso krsti in poroke, da bi ob njih zapelo tudi duhovnikovo srce, pa še največ jih je. Toda kljub temu bi bilo nujno, da začnemo na pogrebe gledati kot na prioritetno pastoralno situacijo.
Kaj nam še ostane?
Ostanejo dejanja. Prav ta pričajo najmočneje.
Naročniška vsebina
Če želimo, da bo tudi naslednja generacija imela še cerkvene pogrebe, bo treba nekaj spremeniti.
En odgovor na “Pogrebi: zapravljena priložnost Cerkve”
Res je ga/gdč. A.B.!
Pridige ali moderneje rečeno nagovori? Povem vam, sem že slišal toliko abotnosti, da me je bilo včasih sram, ko sem odhajal iz cerkve. Naravnost ponižujoče do občinstva. Začne misel, jo ne konča, začne drugo , se zaplete, se vrne k prvi, pa ne ve kako izpeljati naprej, se spet zaplete, potem preskoči na tretjo temo…………..in tako dalje. Njegova dolžnost je , da se pripravi in spoštuje vernike. Če mu je pretežko, naj kakšno preplonka ( vzorcev je več kot dovolj) in se jo nauči ali prebere. Minili so časi, ko je bil duhovnik eden redkih izobraženih v župniji. Takrat je z vsako pridigo dvigoval nivo dojemanja socialnega in verskega nauka. Danes je občinstvo izobraženo in se zahteva več.
Komentirajo lahko naročniki