»Odvratna igra« ministrstva z umetniki, a večina molči. Eni se ne bi zamerili levim, drugi bi pokojnino, tretji ne želijo težav

»Gre za provokacijo, ki je namenjena kulturnemu boju. Namen je skregati ljudi,« nam zaupa ugledni delavec v kulturi. Spet drug, da gre za »naspodobno povabilo, ponudbo, ki pa jo bodo mnogi umetniki sprejeli. S tem jih spravljamo v nezavidljiv položaj. Politika kupuje umetnike, plačujejo pa državljani.« Celo bolj levi umetniki so besni, ampak tega ne bodo priznali. »Da ne bi pomagali Janši na oblast bodo s stisnjenimi zobmi podprli referendum, a hkrati so besni, ker se za delovno rajo v kulturi, za katero vlada trdi, da se zavzema, še slabšajo razmere.«

To je kratek povzetek stališč, ki smo jih o Zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke v umetnosti in referendumu na to temo uspeli dobiti v pogovoru z več uglednimi umetniki, a večina od njih ne želi biti imenovana. Bolj levo usmerjeni, ker je referendumski boj sprožil Janša, bolj desni pa tudi imajo prijatelje, ki se jim ne bi radi zamerili, da bi jim »minirali penzije,« ker bodo v isti kulturni srenji delovali še vrsto let.

Pred nedeljskim referendumom smo iskali poglede in komentarje na zakon, o katerem v nedeljo odločamo na referendumu, med tistimi, ki se jih najbolj tiče, umetniki in delavci v kulturi. Večina jih iz razlogov, omenjenih v uvodu, na tem mestu ni imenovanih.

Jožef Muhovič: gre za nespodobno povabilo, politika kupuje umetnike

Eden redkih, ki se je upal izpostaviti, je akademski slikar in nekdanji predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič, ki ocenjuje, da so vladajoči stvari pomešali med sabo.  »Pokojninski sklad je namenjen izplačilom pokojnin na podlagi korektno vplačanih prispevkov. Že zdaj je nevzdržen, zato ne vidim razloga, da bi to še stopnjevali z zaslužniškimi pokojninami, kot so  borčevske.«

Vsekakor se strinja, da je vrhunske umetnike potrebno dobro nagraditi, ampak to se počne »z nagradami, ne s pokojninskimi rentami.« Če želimo umetnike bolje nagraditi, pa dvignimo Prešernovo nagrado na 300.000 evrov, nagrado Prešernovega sklada pa na 100.000 evrov, da bo imela večji pomen. Doda še, da ureditve nagrajevanja s pokojninami ne poznajo nikjer na svetu.

»S tem umetnike postavljamo v nezavidljiv položaj. Zakon, o katerem odločamo na referendumu je po eni strani obljuba umetnikom, po drugi pa nespodobno povabilo, ki pa ga bodo mnogi sprejeli. Mislim, da je takšno nagrajevanje nespodobno,« še ocenjuje Muhovič in doda: »Umetnike so spravili v nemogoč položaj, da bi politiki dobro izpadli. Politika kupuje umetnike, plačuje pa nekdo drug.«

Ustvarjajo se nove borčevske penzije, v zakonu ni ničesar sistemskega

Gre za nesorazmeren dvig, ki je na nek način provokacija, opozori drug ugledni kulturni delavec. »3000 evrov penzije za enega umetnika, kje ste to videli? To je provokacija, namenjena kulturnemu boju in temu, da bi skregali ljudi.« Da se tega dobro zaveda, zato tudi želi ostati anonimen. »V zakonu ni ničesar sistemskega,« še doda. »Ustvarjajo se neke borčevske penzije. V umetnosti ni vse odvisno od nagrad. Mislim, da bi bilo bistveno bolj pomembno, da bi omogočili ljudem, da delajo – potem bodo imeli tudi dostojne penzije. Na mnogih področjih ljudje trdo garajo, pa ne bodo dobili nobene nagrade.« še doda.

»Gre za podkupovanje predvsem starejših umetnikov, da bi postali mnenjski voditelji, ki bi podpirali vlado, ali ji vsaj ne aktivno nasprotovali,« ocenjuje sogovornik, ki prav tako ne želi biti imenovan.

Sogovorniki opozarjajo tudi, da je seznam nagrad, ki se upoštevajo kot merila za podelitev dodatkov k pokojninam »čudaški« in da jim ni jasno, po kakšni logiki je ministrstvo seznam sploh sestavljalo. »Po kakšni resni, zagotovo ne.«

Celo med bolj levo usmerjenimi organizacijami je zaznati precej nelagodja, čeprav tega javno ne želijo priznati. S stisnjenimi zobmi so mnogi celo priglasili kampanjo za zakon, a so hkrati besni, ker vlada, predvsem prek pokojninske reforme, še slabša razmere za delovno rajo v kulturi in še posebej samostojne kulturne delavce, za katere naj bi se, kot trdijo v vladi, še posebej zavzemali.

Društvo Asociacija, ki zagovarja interese neodvisne kulture ter poklicnih delavk in delavcev, ustvarjalk in ustvarjalcev, ki v njej delujejo, sicer znano tudi med vidnejšimi aktivisti proti vladi Janeza Janše, je zapisalo, da sicer zakon podpirajo. »Opozarjamo pa, da so v tem trenutku edina relevantna tema upokojevanje in višine pokojnin tako kulturnih delavcev kot delavcev na splošno. Predlog pokojninske reforme namreč za številne, tudi kulturne delavke in delavce, ne prinaša izboljšav.« Čeprav menijo, da je zakon na referendumu korak v pravo smer, ocenjujejo, da »bi bile možne dodatne izboljšave predloga.«

V isti izjavi opozarjajo na zniževanje pokojnin po pokojninski reformi. »V društvu, kjer nas preseneča, da je uveljavitev predloga Zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke v polju kulture ter dodatke k pogosto neživljensko nizkim dohodkom mednarodno in nacionalno priznanih ustvarjalcev potrebno zagovarjati, smatramo, da bi bil edini smiselni referendum referendum o pokojninski reformi.«

Neuradno pa je slišati tudi, da je podpora aktualnemu zakonu bolj pogojena s tem, da ne želijo tvegati, da bi se po volitvah na vlado vrnil Janša.

Vrhunski umetniki običajno niso razumljeni, ker so pred svojim časom

V vsej debati o tem, kaj dejansko je umetnost, ki jo je vredno nagraditi, je Jožef Muhovič jasen, da je potrebno nehati mešati umetnike s kulturniki in še posebej kulturnimi aktivisti. »Vsi umetniki so del kulture, niso pa vsi kulturniki umetniki. Umetnost je diamantna konica kulture. Umetniška dela so tista, ki jih tako cenimo, da pridejo v kanon.«

Čeprav se zaveda, da je Upravni odbor Prešernovega sklada imenovan v Državnem zboru in je posledično včasih bolj levosučen, včasih bolj desnosučen, s tem ni nič zares narobe, če do te izmenjave prihaja, hkrati pa poudarja, da je za vsako podelitev vsake nagrada potrebna dvotretjinska večina vseh članov odbora, ker pomeni precejšen konsenz. Ob tem doda, da kakšno delo sčasoma iz kanona tudi odide, ker ne prestane testa časa, čeprav ga je morda nek odbor nekoč nagradil. Na kakšen »performans« bi že zdavnaj pozabili, če ne bi bilo tega referenduma.

Ob tem doda, da ni nič nenavadnega, če so največji umetniki v svojem času neprepoznani s strani družbe. »Če so res izjemni umetniki, so pač korak ali več korakov pred svojim časom,« in redki v svojem času dobijo zadoščenje.