Očitno sem še vedno domobranec

V Sloveniji obstaja preprost test, ali si izrekel nekaj normalnega. Če ti v odgovor rečejo “domobranec”, si najbrž zadel živec. Nazadnje je bilo dovolj, da si hotel boljši mestni servis, manj kaosa in manj “kulturnega” nasilja pod krinko naprednosti. Danes pa je dovolj, da hočeš pokopati mrtve. In ja, tudi to je očitno domobranstvo.

V parlamentarni postopek je bil vložen predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč, s podpisi NSi, SLS, Fokusa, SDS in Demokratov. Predlog je v osnovi tako radikalen, da bi moral biti samoumeven: dostojen pokop, pravica do spomina, trajna ureditev identifikacijskih postopkov, izdaja mrliških listov ter jasno procesno pravilo, da se ob najdbi posmrtnih ostankov ne dela, kot da je nekdo našel stare kosti mamuta, ampak se sproži kazenski postopek, kot pri vsakem evidentnem uboju.

Ker smo Slovenci posebna civilizacija, je treba za civilizacijsko normo napisati zakon. In ker smo Slovenci še bolj posebna civilizacija, je treba potem zakon razglasiti za ideološko provokacijo.

Zakon o dostojnem pokopu žrtev bi moral biti ena tistih redkih stvari, ki jih politika sprejme brez pene na ustih. Ne zato, ker bi se vsi nenadoma imeli radi, ampak zato, ker gre za minimum civilizacije. Mrliški list. Ime. Grob. Konec. Normalna država to rešuje kot komunalno, pravno in človeško dolžnost. Pri nas pa je to ideološki ring, v katerem se “dostojen pokop” obravnava kot prikrita vojaška operacija proti revoluciji.

Zakon o dostojnem pokopu žrtev bi moral biti ena tistih redkih stvari, ki jih politika sprejme brez pene na ustih. Ne zato, ker bi se vsi nenadoma imeli radi, ampak zato, ker gre za minimum civilizacije.

Levica je v svoji reakciji spet pokazala star refleks: ko zmanjka argumentov o sedanjosti, potegne ven etiketo iz preteklosti. Ker če priznaš, da je pokop žrtev prav, potem se moraš vsaj za trenutek vprašati, zakaj to ni bilo urejeno prej. Zakaj je treba 80 let po koncu vojne še vedno prositi za nekaj, kar bi moralo biti osnovno. “To ni pieteta, to je politično izkoriščanje mrtvih,” pravi Asta Vrečko. V istem stavku, v istem dihu, v isti moralni državniški pozi, kjer je človeško dostojanstvo vedno pogojno in vedno odvisno od priimka. Če je mrtvi “pravilen”, je žrtev. Če je “napačen”, je instrument. Če je nekje vmes, je “občutljiva zgodovinska tema”, ki jo je treba pustiti pri miru, ker bi se kdo lahko slabo počutil.

Tudi Zoran Janković nam je prijazno razložil, da so to “ideološke teme” in da so bili “Titovi partizani na strani zmagovalcev”. V redu. Naj bo. Samo potem naj nekdo razloži, zakaj zmagovalci že osemdeset let ne zmorejo niti minimalnega zmagoslavja civilizacije: pokopati pobite. Če je to “ideološko”, potem je tudi pokop na Žalah ideološki. Tudi mrliški list je ideološki. Tudi DNK je ideološka. Tudi grob je ideološki. Skratka: smrt je pri nas politična funkcija.

Zakonski predlog hoče narediti nekaj, kar bi moral že zdavnaj narediti zdrav razum: urediti trajen pokop posmrtnih ostankov na Žalah v treh mesecih po uveljavitvi zakona in znova zakonsko uveljaviti 17. maj kot dan spomina, ki ga je ena vlada razglasila, druga pa ukinila. Kot da je spomin stikalo: danes je, jutri ga ni, odvisno od koalicijske pogodbe. Predlog gre tudi v tehnične, a pomembne stvari: trajna hramba bioloških vzorcev in identifikacija z DNK, izdaja mrliških listov po uradni dolžnosti, pri čemer se kot vzrok smrti vpiše uboj in kot leto smrti praviloma 1945. To niso parole. To so konkretni koraki iz barbarstva v civilizacijo.

In ravno tu se pokaže, kako smešna je ta moralna panika. Ko ljudem bereš imena in starosti, ko slišiš, da je bil nekdo star 17, 20, 24, ko slišiš, kako se je nekdo “izgubil” po Vetrinju, kako so nekoga ustrelili pred ženo in petimi hčerami, potem v sebi ne moreš ohraniti hladnega birokratskega cinizma.

Zato se mi zdi koristno reči nekaj osebnega in obenem univerzalnega. Spomnim se svoje pretekle kolumne Sem pač domobranec. Takrat je pomenilo, da bi bilo lepo imeti mesto, kjer je osnovna infrastruktura urejena, kjer se ne normalizira korupcije, nasilja in cinizma. In če to pomeni domobranec, potem prav, sem pač domobranec. Danes je ista logika še bolj groteskna: če hočeš mrtvim grob, si domobranec.

Slovenska skupnost je kot drevo, ki mu manjka polovica korenin

Dobro. V soboto, ko so se brala imena in starosti, sem dobil potrditev, da sem v zelo dobri družbi. Ne zato, ker bi bil vnaprej zaljubljen v katerokoli etiketo, ampak zato, ker je to skupnost ljudi, ki jim je bilo odvzeto celo tisto, kar pripada vsakemu človeku, tudi največjemu grešniku: pravica do groba. In ta skupnost ima nekaj, česar slovenska politika nikoli ne bo razumela, dokler bo živela od delitev: ima mučeniško zgodbo, ki deluje kot plašč pravičnosti, ki nas objame vsakič, ko se zanamci borimo za njihov grob. Ne kot sentimentalnost. Kot opomin. Kot priprošnja. Kot neizmeren notranji argument, ki te zdravi pred cinizmom.

Njihove zgodbe mladosti, idealizma, načel in ljubezni do domovine so hkrati navdih in opomin. Navdih, ker človeku pokažejo, da se je mogoče odločiti za načelo tudi takrat, ko je tok zgodovine absoluten in nepravičen. In opomin, ker razkrijejo drugo plat: da je nekdo za politični cilj žrtvoval del naroda, ki nam danes krvavo manjka. Slovenska skupnost je kot drevo, ki mu manjka polovica korenin. Seveda še stoji. Slovenci smo trmasti. Ampak drevo je zato manjše, šibkejše in skoraj nepopravljivo nagnjeno v eno smer.

In tu je tragedija naše zgodovine: mi se še vedno pretvarjamo, da je to nagibanje naravno stanje. Da je normalno, da se ene mrtve slavi, drugih pa ne sme niti pokopati. Da je normalno, da se ob pieteti zganja ideološki alarm. Da je normalno, da je človeško dostojanstvo pogojno. To ni normalno. To je posledica revolucije, ki ni hotela le zmagati, ampak tudi oblikovati spomin. In spomin, ki ga oblikuje ideologija, vedno potrebuje pozabo. Pokop pa je ravno nasprotje pozabe. Pokop je priznanje resničnosti.

Zato ta zakon ni “desničarska tema”. To je tema osnovne higiene države. In tudi osnovne higiene duše naroda. Dokler ne bomo sposobni dokončati tega stavka, bomo vedno ostali ujeti v Potemkinovo vas o civiliziranosti. Igrali bomo normalnost, živeli pa bomo razdeljenost. Praznovali bomo državo, osvobodili pa se še vedno ne bomo.

Ta zakon ni “desničarska tema”. To je tema osnovne higiene države. In tudi osnovne higiene duše naroda.

Vsa znamenja časa so tu. Samo bati se jih ne smemo. Treba je odgovoriti na njihov klic z vsemi talenti, močjo in sredstvi. Na nas je, da drevo ne pade. Nihče drug nas ne bo odrešil. In v narodovi skupnosti smo kot korenine prepleteni skupaj. Enega brez drugega ni. Vprašanje je samo smer nadaljnje rasti.

Če se komu zdi, da je dostojen pokop “ideološka tema”, naj si to zapomni: ideologija je ravno tisto, kar mrtvim odreka grob. Pieteta je tisto, kar mrtvim grob vrne. In če je to danes domobranstvo, potem naj bo. Takšno “domobranstvo” je vsaj civilizirano.