Na letošnji Evroviziji Slovenka izstopala z nečim, česar tam skoraj ne vidimo več (video)

Mesec maj je tradicionalno zaznamovan z Evrovizijo, ki pa je letos v Sloveniji ne spremljamo oziroma naša država na njej ne sodeluje. Kar se mene tiče, je to čisto v redu, ker je pravzaprav nikoli nisem pozorno spremljal. Pa ne zaradi nezanimanja za sodobno glasbo, prav nasprotno: žal sem prepogosto, ko sem prišel v stik s kakšnim izvajanjem, moral prisostvovati kakšnemu ekscesu, na glasbenem, še bolj pa na modnem ali scenskem področju. To je po svoje razumljivo. Kritična masa gledalcev iz zahodnega sveta je namreč tako navajena vseh možnih estradniških pretiravanj, saj je treba – po vzoru zasvojenosti – zviševati raven ekscesa, da le-ta sploh še pride do izraza.

Čeprav so vedno obstajale svetle izjeme, pa je čas zimzelenih glasb, ki jih je nekdaj na glasbeni trg torpedirala Evrovizija, večinoma mimo. Poslušalci in gledalci ne vemo več, katera pesem točno je zmagala preteklo leto, saj je celoten glasbeni dogodek utonil v brezkončnem iskanju pozornosti, cenene glasbe in vedno bolj ekscentričnih nastopov.

To sicer ni razlog, zakaj se Slovenija letos dogodka ne udeležuje. Spomnimo: RTV Slovenija je že pred tekmovanjem zavzela stališče, da ne bo sodelovala, če bo Izrael ostal med sodelujočimi državami. Odločitev je naša Radiotelevizija utemeljevala z etičnimi razlogi in razmerami v Gazi, slednjič pa so gledalci ostali tudi brez neposrednega prenosa. Namesto tega je TV Slovenija pripravila poseben program, posvečen Palestini. Kot že rečeno: osebno zato ne čutim prikrajšanega, kar pa seveda ni argument: zelo vprašljiva se mi zdi odločitev neke direktorice, da tako pomemben dogodek pač ne bo na voljo Slovencem in Slovenkam, ob dejstvu, da moramo prispevek za RTV plačevati vsi in bi se torej TV Slovenija morala objektivno vzdržati vsakršnih odločitev, ki gledalcem vsiljujejo to ali ono prepričanje.

Ne gre za tragično in nepredstavljivo dogajanje v Gazi, ampak za objektivnost in vprašanje, kaj bi gledalci in gledalke želeli spremljati na televiziji. Da ne govorimo o tem, da je vsaj v evrovizijskih dneh verjetno nekoliko narasla pregovorno nizka gledanost kanalov našega narodnega medija, kar pomeni, da RTV Slovenija deluje povsem netržno, ampak pač služi drugim namenom. O objektivnosti in profesionalnosti RTV Slovenija sicer nima smisla izgubljati besed.

»Če ne zmagam, me Bog očitno vodi skozi druga vrata. Bomo videli, kakšen je njegov načrt.«

Vseeno pa je zanimivo, da Slovenija ni ostala povsem brez svojega predstavnika, pa čeprav to vemo samo mi sami. Eva Marija Puc, predstavnica Luksemburga, je dvajsetletna glasbenica, rojena slovenskim staršem v Luksemburgu. Slovenščina je njen materni jezik, s Slovenijo pa ostaja tesno povezana. Je prijetna, prizemljena in globoko verna mlada umetnica, kakor lahko razberemo iz zanimivega intervjuja na portalu Iskreni.net. V pogovoru lahko izveste več o njej, njeni družini in ustvarjanju.

O svoji pesmi Mother Nature je dejala, da v njej spodbuja zvestobo sebi tudi takrat, »ko se okoli tebe dogajajo nore stvari, in da ostaneš prizemljen.« Dodaja, da jo je spisala s skrito duhovno dimenzijo: »Lahko jo razumeš kot duhovno pesem, ne glede na to, ali si veren ali ne. Mati narava je zame tudi podoba Boga, a hkrati mi je všeč, da pesem pušča odprt prostor vsakemu človeku. Vsi živimo ob naravi, vsi jo poznamo, vsi se lahko v njej najdemo. In včasih je prav to tisto, kar potrebuješ, da se spet povežeš s seboj.«

Treba je reči, da je mladi Slovenki, luksemburški državljanki, uspelo sestaviti in predstaviti lepo pesem, pri tem pa se ni poslužila pregovornega evrovizijskega šova. V več intervjujih je povedala, da pred nastopi zmoli k Svetemu Duhu, preden nastopa. Pozorno oko ujame tudi svetinjico Matere Božje na verižici, in to na samem evrovizijskem odru. Tega seveda v naših medijih ne boste zasledili. Kar nekaj člankov je bilo spisanih ob dejstvu, da imamo Slovenci kljub neudeležbi in celo nedostopu do Evrovizije na dunajskem odru svojo neuradno predstavnico, vendar so zgolj Slovenske novice čez njen stavek: »Če ne zmagam, me Bog očitno vodi skozi druga vrata. Bomo videli, kakšen je njegov načrt.«

Četudi nastop mlade Eve Marije torej ne odmeva v naših medijih, pa vseeno drži: prav Slovenka je letos poskrbela za umirjeno, prijetno pesem, ki predstavlja dobro konkurenco evrovizijskemu šovu, precej zaznamovanemu z žanrsko raznolikostjo, začinjeno z veliko dramatike, pirotehnike in ekstravagantne odrske estetike. Luksemburški nastop je dokaz, da lahko mlado, prodorno katoliško dekle s kvalitetnim nastopom prinese svežino na svetovne odre in predstavlja prijeten popravek siceršnjemu politični razgreti in ideološko obremenjeni mašineriji, kot je Evrovizija.

Da bi bilo čim več takih, žalostno pa seveda ostaja dejstvo, da lahko Slovenci in Slovenke to letos opazujemo le od daleč ter se sprašujemo, koliko mladih talentov nam polzi iz rok vsako leto, ko bi lahko svetovni javnosti pokazali, kaj zmoremo in znamo.