O antijanša sentimentu in možnostih za menjavo oblasti

Skorajšnji evropski poslanec in politični komentator Peter Gregorčič je s svojim zadnjim nastopom, ko je pri Urošu Slaku v oddaji 24ur zvečer komentiral referendumski rezultat, »zakuril desno politično sceno«. Tako je vsaj zapisal na X-u. V osnovi ni povedal sicer nič novega, česar bralci portala Zanima.me v zadnjem letu in pol ne bi že prebrali, poslušalci podkasta Tedenski safari pa slišali že večkrat.

Gregorčičeva osnovna poanta v oddaji je bila, da rezultat referenduma kaže, »kako se odloča slovenski volivec, ko nima antijanša sentimenta«. Ob tem je dodal, da se je Janša med kampanjo držal zelo v ozadju, na začetku pa se sploh ni pridružil pobudnikom zbiranja podpisov; menda zato, ker javnomnenjske raziskave niso kazale na uspeh nasprotnikov, poraz pa bi bil slaba popotnica za volitve.

V SDS zdaj od 24ur zahtevajo nič manj kot popravek, saj naj bi »navedel trditve, ki so neutemeljene, neresnične in škodljive za ugled SDS in predsednika Janeza Janše«.

Zahteva za popravek besed, ki jih v oddaji izreče povabljeni komentator, je seveda absurdna. Lažje pa je razumeti, zakaj so SDS Gregorčičeve besede tako zbodle. Če držijo, bi to namreč pomenilo dvoje:

1. Janša je oportunist, ki je zaradi kratkoročnih političnih kalkulacij pripravljen pustiti vnemar krščanske in civilizacijske norme glede najpomembnejših življenjskih vprašanj.
2. Prisotnost Janše škodi volilnemu rezultatu konservativnega pola oziroma omogoča levoliberalno prevlado; ko antijanša sentimenta ni, konservativni pol zmaga.

Odbojnost

Osredotočimo se na drugo točko. Navedeno verjetno drži (o tem kasneje), vprašanje pa je, ali je zadnji referendum dober primer, ki bi to dokazoval. Navsezadnje smo odločali, kot že rečeno, o zadevi, ki je – oziroma bi morala biti – nadpolitična. Kdor trdi, da se ljudje glede poslednjih življenjskih vprašanj res opredeljujejo (in motivirajo za odhod na volišče) na podlagi svojih simpatij ali antipatij do Janše ali Goloba, jih podcenjuje. Oziroma: če je res tako, potem je morda bolje, da se pretvarjamo, da ni – in upamo, da bo minilo.

Če iščemo volilni/referendumski izid, ki bi kazal, da je desnica uspešnejša, ko ni antijanša sentimenta, so to zadnje evropske volitve. Oziroma kar vsake evropske volitve.

Slovensko volilno telo naj bi bilo nagnjeno v levo najmanj v razmerju 55 : 45. Pri volitvah v evropski parlament pa se zdi, da je razmerje ravno obratno. Zakaj je tako? Morda je razlog ravno v tem, da ne gre za odločanje o potencialni Janševi vladi: levica ne čuti potrebe po mobilizaciji in aktivaciji, obenem pa so kandidati desnice sprejemljivi za marsikoga, ki mu sicer na kraj pametni ne pade, da bi na parlamentarnih volitvah oddal glas za SDS ali za stranko, ki bi pomagala oblikovati Janševo vlado.

S tem pridemo do pomembne točke, ki je pri tej debati pogosto spregledana: odbojnost Janše se prenaša tudi na vse druge stranke, ki bi lahko z njim sestavile koalicijo. To preprosto pomeni, da nekdo, ki bi sicer volil desno od sredine, tega ne bo storil, če bi bil to hkrati – česar pa nikakor ne želi – glas za Janševo vlado. Ravno to bi bil lahko ključen faktor, zakaj Logarjevi Demokrati ne uspejo prodreti do sredinskih volivcev. 

Iz tega sledi, da je izplen desnega bloka kot celote manjši, kot bi lahko bil. Če tej povsem realni špekulaciji dodamo še tri dejstva – slovensko volilno telo je nagnjeno na levo, zaradi antijanša sentimenta pride na levi do obsežne mobilizacije, v Janševo vlado ni pripravljena vstopiti nobena nedesna stranka –, potem se zdi pot do desnosredinske koalicije zelo težka. In to celo v situaciji, ko je nezadovoljstvo z levo vlado ogromno in ko bi bilo v normalni demokratični državi samoumevno, da pride po volitvah do menjave.

Zgodil se je čudež

Za konec se spomnimo, kako je nastala zadnja desnosredinska vlada. Na kratko: zgodil se je čudež. Na čelu SMC-ja in Desusa je prišlo ravno ob pravem času, kot naročeno, do menjave voditeljev, ki sta bila pripravljena sodelovati z Janšo. In to kljub temu, da sta se njuna predhodnika, Miro Cerar in Karl Erjavec, pred volitvami zaklinjala, da v takšno koalicijo ne bosta šla. Še več, Erjavec je z Zoranom Jankovićem celo sklenil pakt, imenovan Levi blok, katerega glavni cilj je bil, da stranke leve sredine po volitvah ne bi sklepale koalicijskih dogovorov s SDS-om in njenim predsednikom.

Če morajo državljani, ki želijo imeti vsaj na vsake toliko vlado drugačne barve, čakati na takšne čudeže, potem je nekaj narobe. Obstaja pa seveda nekaj možnosti, da bo na tokratnih parlamentarnih volitvah drugače.