Tik pred parlamentarnimi počitnicami je koalicijska večina, upajoč, da v poletnem malodušju ne bo nihče opazil, uzakonila možnost asistiranega samomora, ki so ga v propagandne namene poimenovali »Zakon o prostovoljnem končanju življenja«. Prodajajo ga kot nedolžen, usmiljenja poln korak h končanju »nepredstavljivega trpljenja« starejših ljudi z »dostojno smrtjo.« Natančneje, s pomočjo samozastrupitve osebe, ki oceni, da ji zaradi trpljenja ni več do življenja.
Navidezna človeška, celo humanitarna nota, ki naj bi botrovala uzakonjenju te »pravice« se hitro razblini ob vseh zamolčanih dejstvih, povezanih z odprtjem pandorine skrinjice odločanja o človeškem življenju in smrti. Od pomislekov zdravniške stroke, ki je bila, kot je pri Golobovih že v navadi, namerno prezrta, do zaskrbljujočih širših družbenih posledic, ki jih je uvajanje tovrstne »storitve« prineslo v državah, kjer so s prakso evtanazije začeli. In te se ne tičejo zgolj nekaj osebkov, ki jim iz tega ali onega razloga ni več živeti, temveč se tičejo ljudi vseh starosti in zdravstvenih stanj.
Začnimo pri zdravnikih. Ti glasno, a mimo zvočnikov pristranskih medijev opozarjajo, da zakon uvaja pomoč pri samomoru kot zdravstveno storitev, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli medicine, kot so ohranjanje življenja in lajšanje trpljenja brez njegove prekinitve. Filozofi opozarjajo na vprašanje svobodne volje: je odločitev o samousmrtitivi res prostovoljna, če so prisotni bolečina, depresija ali družbeni pritiski? Socialni psihologi opozarjajo, da bi legalizacija lahko spremenila odnos do smrti in trpljenja, kar bi lahko vplivalo na krčenje naložb v paliativno oskrbo ali normaliziralo samomor. Ekonomisti svarijo, da bi oblast lahko zamikali blažilni učinki na pokojninsko blagajno in stroške bolnišnične oskrbe. Da verskih, oziroma teoloških argumentov sploh ne odpiramo, saj so jih dovolj jasno izpostavili slovenski škofje.
Svoje si (pre)živel, zdaj je čas, da se umakneš
Osredotočimo se na vidik, ki je po mojem prepričanju v razpravi okrog evtanazije in samomora s pomočjo najbolj prezrt. To je vprašanje normalizacije umetnega končanja življenja, ko je njegov »produktivni« del zaključen. To je gojišče naraščajočega družbenega pritiska, da se starci umaknejo in novi generaciji “pustijo prostor in čas dihati in živeti svobodno”, po možnosti ob čim bolj bogati dediščini.
To ni neka fikcija ali namišljeni bavbav, temveč dejanski družbeni fenomen, vseprisoten v najbolj liberaliziranih državah z večletnim prakticiranjem evtanazije. Začelo se je podobno kot v Sloveniji, danes pa je na Nizozemskem ali v Švici že nekaj povsem normalnega, da ostareli oče in mama otroke še zadnjič povabita na skupno kosilo ob visokem jubileju, se od njih poslovita in si naslednji dan z evtanazijo ali asistiranim samomorom vzameta življenje. Njuni vrstniki pa se, hote ali ne, znajdejo pod pritiskom, da tudi sami v svojih starostnih hibah prepoznajo »neznosno trpljenje« in se na podoben način umaknejo družbeno bolj produktivni populaciji.
Ni odveč poudariti, da se je v navedenih državah (dodajmo še Španijo, Luksemburg, Portugalsko in podobne), legalizacija evtanazije razširila tudi na druge starostne skupine, celo na otroke, s soglasjem staršev. Razlogi so lahko »neznosno trpeljenj« zaradi avtizma, depresije, anskioznosti in podobno, kar pomeni, da niso več omejeni le na fizično, temveč tudi duševno »bolezen«. Definicije le-te, sploh pa njene ozdravljivosti pa so zelo ohlapne.
Izpostavimo še drug vidik, ki je po posvetovalnem referendumu v Sloveniji ostal prezrt. Ideji o uzakonitvi evtanazije je pritrdilo 54,9 % Slovencev, nasprotovalo pa ji je 45,1 %. Nekaj javnomnenjskih raziskav o tem vprašanju je preverilo tudi starostno strukturo podpornikov in nasprotnikov evtanazije. Pričakovano so ji mnogo bolj naklonjeni mladi, medtem ko ji starejši v večji meri nasprotujejo. Ob tesnem referendumskem rezultatu lahko upravičeno sklepamo, da med tistimi, ki jih najbolj zadeva – starejšimi, torej – prevladuje negativno stališče do uzakonitve evtanazije ali asistirane samousmrtitve. Pri uzakonitvi le-teh torej večina, ki se je zadeva neposredne ne tiče, odloča o manjšini, ki jo tematika neposredno zadeva. Večina torej odloča o vprašanju življenja in smrti manjšine.
Pomembna je javna razprava, ki presega zgolj površinske parole
Kaj si o vsem tem mislijo predlagatelji zakona v Srebrni niti, premier Golob in koalicijski poslanci, ki so asistirano samousmrtitev uzakonili, lahko le ugibamo. Ampak najbrž ne zgrešimo preveč z oceno, da se s tovrstnimi vprašanji kaj prida ne ubadajo. Svetost življenja, sploh nebogljenega, pač na levi ni visoko med vrednotami, kar dokazuje tako odnos do splava kot evtanazije. Kar je po svoje paradoksalno, saj naj bi ravno levica bila zaščitnica šibkejših in nemočnih ter obenem nasprotnica presojanja človeškega življenja skozi prizmo njegove produkcijske vrednosti.
To poslanstvo pa namesto njih opravlja osovraženi desničar Aleš Primc, ki je bliskovito zbral 15 tisoč podpisov za začetek referendumskega postopka in jih bo v 35. dneh od 1. septembra naprej nedvomno s podobno lahkoto zbral precej več od potrebnih 40 tisoč za dejanski razpis referenduma. In tokrat levičarjem pri blokadi ljudske volje ne more pomagati niti levo Ustavno sodišče.
Namreč. Če bo referendumska razprava odprla globlje dileme od površinskega sklicevanja na »končanje neznosnega trpljenja«, ni dvakrat reči, da bo Primc v Sloveniji na plano še enkrat izbezal večinsko voljo ljudstva, ki je mnogo bolj zdravorazumska od modernističnih puhlic levo-liberalne ideologije.
Komentirajo lahko naročniki