Matej Tašner Vatovec – žebelj v krsti Levice

Za Luko Mescem ni bila lahka noč. Včeraj ga je kot strela z jasnega doletela novica, da poslansko skupino in stranko Levica zapušča vodja poslanske skupine Matej Tašner Vatovec. Za Levico to ni zgolj izguba poslanca.

Tašner Vatovec je bil z razlogom že dva mandata predsednik poslanske skupine. Zdi se daleč najbolj sposoben kader te poslanske skupine, saj je zmožen tako elokventnega, vsaj približno všečnega nastopanja, kot tudi strateškega razmišljanja in politične taktike.

In prav iz slednjega vidika je njegov prestop k Socialnim demokratom še najbolj smiseln. Za razliko od njegovih nekdanjih strankarskih kolegov je ugotovil, da se dolgoročno lahko obdrži na oblasti v tradicionalni etablirani stranki bistveno bolj zanesljivo kot v protestniški, antisistemski stranki, ki po svojem prvem mandatu v vladi ugotavlja, da je morda res izpolnila več svojega programa kot katerakoli druga leva stranka na oblasti, a za njene utopistične volivce, odlepljene od realnosti, nič, kar je realno, ni dovolj.

K sreči stranka s petimi poslanci iz članice Evropske unije v štirih letih vendarle še ni sposobna narediti Venezuele, čeprav so nas uspešno usmerili na njeno pot. Tašner Vatovec je dojel, da s stranko, kot je Levica, težko vladaš več kot enkrat. Vsaj dokler nam še vlada demokracija. In ta en mandat se izteka.

Levica v zatonu

Glede tega gre bolj kot Vatovcu, ki govori o svojem prestopu kot o krepitvi povezovanja levega bloka kot celote v boju proti »skrajni desnici« verjeti ocenam, da je enostavno ocenil, da je politična kariera v Levici neperspektivna. »Značke« za večino njihovih ukrepov si pripenja Svoboda, medtem pa radikalno utopistične volivce odnaša Miha Kordiš, tiste bolj zmerne pa nagovarja Vladimir Prebilič, za katerim še ni mandata vlade, v kateri bi se ravno največji socialisti najbolj uspešno zažrli v javni denar.

Levica tako vse bolj diha na škrge na samem volilnem pragu. Bistveno višje jih ne potiska niti sodelovanje z Vesno, kjer ena plus ena skoraj zagotovo ne bo dve. Prav odhod enega najbolj vidnih poslancev pa bi lahko ladjo Levice dokončno potopil.

Besna Vrečkova

Asta Vrečko je bila pred novinarji vidno besna, prizadeta in užaljena. Luka Mesec ji je prepustil, da sama opravi umazano delo komuniciranja izgube ključnega kadra, ki ga je oklicala za nič manj kot izdajalca. Še bolj povedna je bila Nataša Sukič. V zapisu, ki se bere kot nekrolog, pravi, da je ostala brez besed. Za kadre, ki vodijo Levico, je prestopnik izdajalec, manj kot mrtev. Ker mrtvi so heroji. Vatovec je zanje podgana, ki je ušla iz potapljajoče se ladje revolucije, čeprav verjetno vsaj kdo med njimi hkrati razmišlja tudi, zakaj se ni tega domislil sam. Vsaj za Mesca se je že dalj časa ugibalo, da mu v stranki, ki jo je soustanavljal, ni več tako prijetno.

Vatovec je zanje podgana, ki je ušla iz potapljajoče se ladje revolucije, čeprav verjetno vsaj kdo med njimi hkrati razmišlja tudi, zakaj se ni tega domislil sam.

Nataša Sukič v svarilu nekdanjemu tovarišu pove več, kot je morda želela. »Med socialno demokracijo in demokratičnim socializmom je pomembna razlika. Ne predstavljam si, da sta to dve obleki, ki ju menjaš sem in tja.« Morda je mislila, da je demokratični socializem predvsem socializem, medtem ko je socialna demokracija vsaj približno demokratična.

Nasmejani Han

Medtem se lahko smeji Matjažu Hanu. Medtem, ko koalicijska partnerja s SD ravnata precej pokroviteljsko, je zdaj SD tista, edina funkcionalna leva stranka, kamor eden za drugim prihajajo kadri z leve.

Poteza morda res ni okrepila levega pola, ki tvega, da Levica pade pod parlamentarni prag, je pa zagotovo okrepila SD, ki se kaže kot stranka, kamor ljudje prihajajo, ne iz nje odhajajo. In še okrepila njeno percepcijo stranke, ki je sicer vladna, a še vedno najmanj vladna stranka koalicije. Kljub svoji siceršnji antisistemskosti, se je Levica precej dobro zlila s Svobodo, medtem ko SD, sicer le retorično, povsem brez konkretnih dejanj, igrajo notranjo opozicijo in komunicirajo glas razuma.

A tudi Matjaž Han bo moral paziti. Če je prevzel stranko dveh dokaj enakovrednih kril – enega skrajno levega in enega bolj pragmatičnega, se prvi pod njegovim vodstvom, ravno s prestopi v stranko, krepi. SD pa ne koristi levičarski utopizem. Tega znajo bolje prodajati v Levici in še bolje Mi socialisti. SD lahko prosperira le, če bo igral na note zmerne socialdemokracije, ki očitno res ni preveč blizu (demokratičnemu) socializmu. Nedavne okrepitve skrajnih levičarjev sicer pregovorno »desnega« Hana ne nakazujejo te usmeritve.

A tudi Matjaž Han bo moral paziti. Če je prevzel stranko dveh dokaj enakovrednih kril – enega skrajno levega in enega bolj pragmatičnega, se prvi pod njegovim vodstvom, ravno s prestopi v stranko, krepi.

Feministka bo sledila možu

Mescu pa ne krati spanja samo pragmatični soborec še iz časov Iniciative za demokratični socializem. Poleg dolgoletnega »tovariša« mu sive lase povzroča tudi vodja njegovega kabineta, sicer soproga tega tovariša, ki prav tako prestopa v SD. Ob zaposlitvi pred štirimi leti jo je zagovarjal, da ne gre za nepotizem, pač pa feminizem, zdaj bo sledila možu.

Je pa treba Vatovcu priznati, da čeprav gre verjetno v prvi vrsti za potezo osebnega političnega preživetja, gre tudi za najboljši način služenja Sloveniji. Če bosta s to potezo pod parlamentarnim pragom ostali obe skrajno levičarski stranki, je Sloveniji na poti proti normalnosti storil res veliko uslugo.

V tej luči gre tudi razumeti današnji bolj ali manj prikriti bes vseh tistih komentatorjev, ki za razliko od Mateja še niso toliko dozoreli, da bi razumeli pomen tradicije, in še vedno stavijo na Levico. Danes ji je Tašner Vatovec zabil velik žebelj v krsto. Vprašanje je le, če bo dovolj velik.