Še včeraj dopoldne med snemanjem oddaje Ura resnice pri Bojanu Požarju je bil Matej Tonin trdno v sedlu Nove Slovenije in Anžeta Logarja skušal prepričati, da je za »tretji steber« potrebno poenotenje pred volitvami. Logar si tega nekako ni pustil dopovedati. A še preden je bila oddaja naložena na Youtube, je odjeknila novica, da Tonin Nove Slovenije ne bo popeljal na naslednje volitve, saj ostaja predsednik stranke le še do strankinega kongresa sredi septembra.
Pomemben, a ne edini, razlog za to odločitev je izgubljena partija političnega pokra z Janezom Janšo. Janši se sicer lahko smeji. Končno mu je uspela ena politična prognoza. Pomemben del članstva NSi se je tudi odločil, da je povsem svobodno odleteti izpod plašča »idola in heroja desnice« vendarle preveč tvegano. Prav v slednjem je Matej Tonin spoznal, da je morda preveč drugačen, in da je tok, tudi v lastni stranki, v drugo smer premočan.
Ambicija preko duopola
Matej Tonin ima vizijo Slovenije, kjer je izbira poleg Janeza in Milana. Vizijo politike, ki ni zgolj odtenek rumene ali rdeče, ki se na koncu, ko gre za biznis, prepogosto zlije v neke vrste oranžno. Ne zgolj takšne, kjer si glavnino pogače vzame ena stran, druga pa dobi ravno dovolj, da preživi in obstaja. Ter v najboljšem primeru ob kriznih trenutkih uspe tudi sama občasno prevzeti vajeti, vmes pa je zadovoljna z monopolom na svoji strani.
Rešitev je videl v tretjem bloku manjših sil, za katerega se zdi, da je kljub večkratnim pozivom, res vse bolj prazna množica. Socialni demokrati ostajajo psiček, ki občasno bevska, a ostaja varno za krilom Roberta Goloba. Anže Logar o predvolilnem sodelovanju ne želi slišati in pravi, da se bodo pogovarjali po volitvah. Za Vladimirja Prebiliča pa se tudi zdi, da težko zbira pogum za sestop z udobnega bruseljskega poslanskega stola v blato slovenske državne politike, kjer mu drug za drugim prostor ožijo igralci na levi. Še zunajparlamentarne stranke, ki bi imele posebej močan interes za sodelovanje, so pri tem precej zadržane.
Tonin je s svojo vizijo ostal sam celo v lastnih vrstah. Ikar, ki je želel višje, kot so je prenesla njegova krila, podpora stranke, ki se nikakor ni uspela prebiti na tako željene dvomestne številke.
Pred časom je sam priznal, da igra na vse ali nič. Drža proti ponovnemu mandatarstvu Janše je bil »gamble«, ki se mu ni izšel. Janez Janša iz rokava očitno potegnil boljše karte in dobil stavo.
Tonin je s svojo vizijo ostal sam celo v lastnih vrstah. Ikar, ki je želel višje, kot so je prenesla njegova krila, podpora stranke, ki se nikakor ni uspela prebiti na tako željene dvomestne številke.
Prehitro skurjen
Ne le gamble z Janšo, zdi se, da je Tonin tudi prezgodaj spodnesel politično mamo Ljudmilo Novak in se premalo izkušen zavihtel na mesto predsednika. Krmarjenje proti sredini in slaba komunikacija je dalo vtis izgube temeljnih vrednot. Posledično izgubo volivcev pa je nadomestilo premalo novih – še en »gamble«, ki ni prinesel preboja.
Po sedmih letih, ko je nabral obilo politične kilometrine, izkušenj, širine in retoričnih spretnosti, vsega, česar mu je na začetku predsedniške poti manjkalo, je postal skurjen, politično iztrošen in preveč ranjen, da bi stranka z njim na čelu še lahko računala na resen preboj na naslednjih volitvah.
V primeru kandidature in izvolitve od Kranja do Vranskega, kot je še včeraj napovedoval, bi ga v Bruslju nadomestila Ljudmila Novak, v stranki neželena opcija, predsednik pa se na volitve težko ne poda ali izbere neizvoljiv okraj, da ne bi ogrozil mandata. Franca Bogoviča je leta 2014 to drago stalo. Stranko pa je tudi težje voditi iz Bruslja.
Nastopa na evropskih volitvah sicer ne gre šteti kot napako, saj je tedaj Tonin potreboval volilno tehtanje svoje politike, tehtnica pa je kljub izvolitvi pokazala premalo, da bi se v stranki lahko počutili varne.
Taktični umik
Tonin se tako umika na politično rehabilitacijo v Bruselj, kjer ima kar nekaj nastavkov za uspešno nadaljevanje politične kariere, distanca od slovenske dnevne politike pa mu lahko koristi tako javnomnenjsko kot tudi v smislu nabiranja izkušenj in poznanstev. To bi mu hipotetično omogočilo, da se v prihodnosti, v drugačnih razmerah, vrne kot dejanski politični prvokategornik, ko bi več ključnih ljudi sprejelo njegovo vizijo. Kaj lahko lahko sicer zapade tudi v politično obskurnost, iz katere se nikoli ne bo vrnil. Ne bi bil prvi tak slovenski politik.
Doma dediščino predaja svojim političnim kolegom, ki jim namerava stati ob strani, a jim z Bruseljske distance pustiti dihati. Čeprav lahko na septembrskem kongresu kandidira kdorkoli, se kot resna kandidata omenjata predvsem dva, Janez Cigler Kralj in Jernej Vrtovec, dejansko pa predvsem slednji, saj ima več ambicije in tudi političnih izkušenj. Že pred meseci so bolje obveščeni vedeli, da se pripravlja tudi na ta scenarij, čeprav, kot pravijo, Tonina ne bi izzval sam od sebe. Toninovi čevlji namreč niso majhni.
Z Vrtovcem bi Nova Slovenija šla na pot pragmatične politike, ki bi ostala zvesta konservativnim vrednotam, a se ne bi podajala v vnaprej izgubljene boje. Sodelovati bi z vsemi, tudi z Janšo, in tudi na drugo stran, če bi se le uspeli dogovoriti. S Cigler Kraljem bi stranka dobila bolj ljudskega, a manj izkušenega in predvsem bolj milega predsednika, za katerega pa je slišati, da ga zaenkrat funkcija toliko niti ne zanima, tudi zaradi štirih majhnih otrok.
Četudi je bilo ostro zavračanje Janše s strani Tonina napaka in dobršen del stranke na tako vetrovno polje s Toninom ni nameraval leteti, pa se morajo zavedati, da jim tudi s priznavanjem Janše v prihajajoči volilni kampanji ne bo bistveno lažje.
Že naslednje volitve bodo pokazale, ali bo po izgubljenem prvem delu stave, Tonin dobil drugega – da Janša ne bo mandatar. Sam menda upa da ne, saj bi to škodilo Sloveniji in desni sredini. Malo več časa pa bo potrebnega, da bomo videli, ali je bil Tonin prepotenten in preambiciozen politik, ki je skušal leteti višje od svojega dometa, vizionar pred svojim časom, ali spreten politik, ki bo v Bruslju zacelil rane in se vrnil izkušenejši in močnejši.
Malo več časa pa bo potrebnega, da bomo videli, ali je bil Tonin prepotenten in preambiciozen politik, ki je skušal letati višje od svojega dometa, vizionar pred svojim časom, ali spreten politik, ki bo v Bruslju zacelil rane in se vrnil izkušenejši in močnejši.
Njegov odhod pa zagotovo pomeni tudi, da so tretjemu stebru slovenske politike danes opazno upadle delnice. Vprašanje je, ali se do volitev še lahko pobere, ali nas dejansko čaka popolni dvopolni spopad in zlitje vseh v odtenke rumene in rdeče.
Komentirajo lahko naročniki