Ko imata Nika Kovač in Janez Janša isti cilj – diskreditacijo Anžeta Logarja

Slovenska politika in tisti, ki se pretvarjajo, da so nevladniki, so nam spet postregli s precej bizarno zgodbo. Nič posebnega pravzaprav. To je reden slovenski politični scenarij, ki običajno poteka nekako tako: Poiščeš nekaj, kar političnega nasprotnika obremenjuje, če ni nič očitnega, najdeš nekaj domnevnega, potem pridobiš čim več medijskega prostora in obremenjujoče dejstvo goniš, dokler te hoče kdo poslušati.

Teh primerov je veliko in niso nič novega. Tale zadnji pa je vendarle nekoliko bolj poseben, saj napadi prihajajo z obeh strani, iz leve in desne.

Ta primer je zanimiv, ker pokaže nekaj očitnih dejstev slovenskega političnega prostora, ki jih volivci običajno spregledamo. Poglejmo si ta dejstva od bližje:

Če nisi naš, te majhna napaka lahko stane glave, če si naš, delaj kar hočeš

Inštitut 8. marec se že nekaj dni divje zaganja v Anžeta Logarja, ker naj bi njegova stranka prevzela Facebook profil z 20 tisoč sledilci, ki je prej ponujal hamburgerje (Lars&Sven Burgers). Zaradi neposrečene (namerne ali nenamerne) marketinške poteze ga pribijajo na križ po vseh možnih kanalih in ga obenem skušajo v očeh volivcev poriniti nazaj pod Janšev dežnik.

Ta ga seveda ne mara več, saj njegovo ustanovitev lastne stranke doživlja kot izdajo. Ampak je ob vseh možnih škandalih slovenskih politikov in županov, nek Facebook profil res zelo tako pomembna stvar, da se z njo ukvarjamo v glavnih informativnih oddajah?

Kdo obvladuje medijski prostor

Ta primer je nadvse jasno pokazal, kdo ima v Sloveniji neposreden dostop do prime terminov v glavnih slovenskih medijih. Vključno z javno televizijo. Lahko pričakujemo tudi Tarčo?

Bodimo resni, ta minorni dogodek nikoli in nikdar ne bi bila tema, ki bi si zaslužila mesto v glavni informativni oddaji, če je ne bi sproduciral prav Inštitut 8. marec. Upravičeno lahko sklepamo, da medijskega prostora ne obvladujejo niti uredniki niti novinarji, pač pa leve politične sile, ki neposredno ali posredno preko medijev v javnost plasirajo svojo agendo.

Veliko podcenjevanje volivcev

Ko poslušamo Niko Kovač, ki nas iz Odmevov ob molčeči novinarki prepričuje, kako grdo nas je Logar zlorabil kot volivce, se lahko upravičeno vprašamo: »Nas imate za neumne?« Vsi vemo, kje je gumb unfollow. Vsak od nas ga je že velikokrat uporabil, če nam vsebina ni bila všeč. Danes lahko vsak sledi ali odsledi tako Demokrate, Lars&Sven, Inštitut 8. marec ali Zanima.me.

Ni treba, da nas pri vseh poročilih opozarjajo na to, kako huda zloraba se nam dogaja, ker na Facebooku namesto hamburgerjev srečamo program neke stranke. Nenazadnje smo spregledali tudi Inštitut 8. marec, ki nam govori, da se ukvarja z ženskimi pravicami, pa se v bistvu s politiko. Lars&Sven so se vsaj preimenovali v Demokrate, Inštitut 8. marec pa še to ne.

Velika polarizacija političnega prostora

Slovenska politika deluje na način močne polarizacije na levo in desno stran. Glede na to, kako zelo orkestrirano so se spravili na nekoga, ki bi – nepožegnano od stricev iz ozadja – rad posegel na sredino (in mu glede na ankete očitno to še kar uspeva), to očitno ustreza obema stranema. Nočemo zmernih politikov, hočemo dobre in slabe, plemenite in pokvarjene, črne in rdeče, hočemo domobrance in partizane, naše in vaše …

Svet ni tak, še manj politika. Kakšen političen prostor imamo, če levi in desni z vso silo in sredstvi (celo aktivacijo »nevladnikov«) udarijo po nekom, ki se skuša nekoliko odmakniti z utečenih črno-belih tirnic. Koga ogroža in zakaj takšni napadi zaradi precej minorne stvari? Za demokracijo, za katero pravijo, da se borijo tudi v Inštitutu 8. marec in jo ima SDS v imenu, namreč ni bolj zdravih stvari, kot so stranke, ki vsaj malo premešajo politični prostor in glasove.

Kalimero efekt

To je pomemben moment, ki so ga Nika Kovač in njeni naročniki očitno spregledali, v domet Janeza Janše pa tako nikoli ni prišel. Dobro ga pozna Milan Kučan, delno tudi Pahor. Kalimero efekt pomeni, da slovenski volivci, najbrž zaradi zgodovinske vloge žrtve, nagonsko simpatiziramo z napadenimi. S tistimi, na katere letijo žaljivke, očitki in se ne branijo in ne spuščajo na nivo napadalcev.

Starejši volivci se spomnijo, da je prav zaradi tega efekta Kučan zmagal na predsedniških volitvah v zgodnjih devetdesetih. Očitno ga je osvojil tudi Logar. Pri tem niti ni zelo pomembno, zakaj je politik napaden. Tudi če je očitek na mestu. Ključen je njegov odziv, ki na silo ne vrača s silo, ampak krotkostjo in dostojanstvom.

Zakaj na tem svetu bi se nevladna organizacija, ki se ukvarja s pravicami žensk, že nekaj tednov divje zaganjala v politika, ki mu ni mogoče očitati nobenega greha v odnosu do žensk?

Vladni nevladniki

Zakaj na tem svetu bi se nevladna organizacija, ki se ukvarja s pravicami žensk, že nekaj tednov divje zaganjala v politika, ki mu ni mogoče očitati nobenega greha v odnosu do žensk? Ni žaljiv, ni vulgaren, nikogar ne napada …

V slovenskem javnem prostoru lahko takoj naštejemo deset bolj problematičnih oseb na tem področju. Nikakor ne gre skupaj. Mar res ni bolj urgentnih zadev? Imamo noseče Rominje, mlajše od petnajst let. Imamo zakonodajo, za katero se zdi, da bolj ščiti posiljevalca kot žrtev. Imamo deklice, ki po končani osnovni šoli gredo nazaj v Albanijo – kjer so jim že izbrali ženina, imamo milijone iranskih žensk, ki se obupno borijo za najosnovnejše pravice, zahodne feministke pa jih povsem ignorirajo.

Ta zapis ni mišljen kot nagovarjanje volivcev k podpori kogarkoli, je le razmislek in povabilo k temu, da kot narod končno že prestopimo puberteto in se začnemo tudi politično obnašati bolj zrelo.