Kaj se zgodi, ko tudi tisti, ki so veljali za zadnjo trdnjavo profesionalnega novinarstva, začnejo prirejati resničnost? Po mnenju Žige Turka se odgovor skriva v globoki in sistemski krizi medijev, kjer resnica vse pogosteje izgublja bitko proti zgodbi.
Turk v svojem razmisleku izpostavlja odmeven primer BBC-ja, ki naj bi z montažo izjav Donalda Trumpa ustvaril povsem izkrivljeno sporočilo o dogodkih 6. januarja 2021. Po Turkovih besedah ni šlo za napako ali napačno interpretacijo, temveč za zavestno izrezovanje ključnega konteksta. Primer vidi kot simbol širšega pojava: tudi nekoč ugledni mediji so zapadli logiki manipulacije.
Po Turkovem prepričanju vzrokov ni treba iskati v zarotah ali podkupljivosti, temveč v spremenjenih razmerah, ki jih je prinesel internet. Digitalna revolucija je razbila tradicionalni poslovni model medijev, ki je temeljil na zaupanju bralcev in oglaševalcev. Novinarstvo je izgubilo monopol nad informacijami, redakcije so se skrčile, pritisk po preživetju pa se je močno povečal.
Kot opozarja Turk, so se mediji znašli pred dvema možnostma: služiti interesom lastnikov ali pa služiti bralcem tako, da jim ponujajo vsebine, ki potrjujejo njihova obstoječa prepričanja. V obeh primerih resnicoljubnost postane postranska škoda.
Osrednji problem vidi v razmahu narativnega novinarstva. Po Turkovih besedah zgodbe z jasnimi junaki in zlikovci izklopijo kritično presojo, podatki in statistika pa se umaknejo čustvom. Novinar se najprej odloči, kakšen naj bo zaključek, šele nato izbira dejstva.
Rezultat je erozija zaupanja. Novinarstvo se po Turkovem mnenju vse manj ukvarja z iskanjem resnice in vse bolj s služenjem »stvari«. Bralcu pa ostane težka naloga: ločiti med prepričljivo zgodbo in dejanskim stanjem sveta.
Komentirajo lahko naročniki