Slovenija se letos ni uvrstila v veliki sobotni finale Pesmi Evrovizije. Na torkovem prvem polfinalnem večeru v švicarskem Baslu je kot tretji nastopil slovenski predstavnik Klemen Slakonja s skladbo How Much Time Do We Have Left. Na odru se mu je pridružila partnerka Mojca Fatur, ki ji je pesem tudi posvečena, nastop pa sta zaključila s poljubom.
Kljub čustveno močni zgodbi in odmevnemu nastopu Slovenija ni zbrala dovolj glasov za preboj med deseterico finalistk. “Dali smo vse od sebe, ampak očitno to ni bilo dovolj,” je po razglasitvi povedal Slakonja in v svojem značilnem humornem tonu dodal nogometno krilatico: “Ta noč ni bila naš dan.” Priznal je, da so si z ekipo želeli več in verjeli, da bodo trud in energija obrodila sadove, a “realnost je pač takšna, kot je”. Ekipa dodaja, da se vračajo z dvignjeno glavo in da to še zdaleč ni konec kariere Slakonje.
Glede na to, česa smo že vrsto let vajeni na Evrovizijskem odru je bil nastop Klemna Slakonje čisto preveč normalen, kulturen in premalo ekstravaganten, da bi se resno potegoval za zmago. Slakonja ni ne gej, ne nebinaren, ni kritiziral Izraela in se na odru ni slekel ali kaj podobnega. Zato pa je morda več kot zmaga na Evroviziji vredno zavedanje, da je Slakonja na odru predstavljal glas normalnosti na tem, izvorno glasbenem tekmovanju, ki zadnja leta postaja bolj kot to neke vrste “parada ponosa na steroidih”. Slovenija je Evropi ponudila dostojen nastop, a ta ne to očitno še ni ali ni več pripravljena.
Pesem, s katero se je letos predstavila Slovenija (Posnetek sicer ni z včerajšnjega nastopa):
En odgovor na “Klemen Slakonja po izpadu z Evrovizije: “Ova noč nije bila naš dan””
Kot že prispevek prikaže, ni problem Slakonja, ampak – merila Evrovizije. Sedanji parametri so bolj naklonjeni “multi kulti” in ne tradicionalni kulturi. Zato to, da se na koncu poljubita fant in dekle, Evrovizija ne nagrajuje. Že to, kaj poimenujemo “Parado ponosa” pove vse.
Komentirajo lahko naročniki