Kako bi Tina Gaber Golob reševala Gazo

Na Bližnjem vzhodu divja vojna. V Gazi se bije srhljiva bitka. V Jeruzalemu se mešajo molitve treh religij, solze mater in pesek tisočletne zgodovine. In kaj naredi Slovenija?

Pošlje… Tino. Ne vojsko. Ne diplomata. Ne celo uslužbenca ministrstva. Pošlje Tino. V vlogi prve dame. V vlogi mednarodne mirovnice. V vlogi … koga že?

Predsednik vlade pošlje depešo in priloži pismo svoje spremljevalke naj se žene predsednikov vlad posnamejo in pošljejo posnetke na email naslov “first ladies” s katerim upravlja Pina Weissenstein, ki Tino Gaber zastopa pri osebnih in pravnih zadevah @AnzeBozic @BojanPozar. pic.twitter.com/oZ23w3Q5Gw

— tolemamo🇸🇮 (@tolemamo) September 14, 2025

Ne vemo, kaj točno je bil tisti trenutek, ko se je gospa Gaber odločila, da bo svetovna politika potrebovala njen dotik. Morda je bilo med branjem napisa “first lady” na Instagram filtru, morda med nežnim razčesavanjem kožuha kakšne rešene nutrije. A nekje med vegansko juho in prvim požirkom prosecca se je porodila ideja: “Jaz bom rešila Gazo.”

In, ker živimo v Sloveniji, kjer je realnost pogosto le slabša različica satire, se je to res zgodilo. Kaj točno je želela doseči? Da bo Melania Trump rekla Donaldu: “Dragi, Tina iz Slovenije pravi, da priznajmo Palestino!” Da bo žena Emmanuela Macrona prekinila obisk pariške opere, se oglasila na zunanjem ministrstvu in rekla: “Dajmo to za Tino.”?

Zdi se, kot da bi si nekdo vzel Diplomacy for Dummies, a ga ne prebral do konca. Seveda pa to ne pomeni, da ni bilo učinka. V resnici je Tina Gaber postavila novo doktrino: zunanja politika na podlagi osebnega občutka in malo filtra za lep ton kože.

Da ne bo pomote – nimam nič proti prostovoljnemu delu. Tudi ni nič narobe, če kdo obožuje živali in se trudi, da bi medvedi imeli več zasebnosti kot Slovenci v blokovskem naselju. Vsi imamo svoje hobije. A težava nastane, ko hobi prevzame vladne poštne strežnike, uradne nazive in začne nagovarjati žene predsednikov držav.

Diplomatski TikTok

Najprej razčistimo bistveno. Prva dama oziroma prvi gospod Slovenije je Aleš Musar. Dokler bo Nataša Pirc Musar na funkciji predsednice republike, je Aleš edina oseba, ki ima pravico nositi ta naziv – in, zanimivo, edini, ki si ga do danes ni lastil v uradni diplomatski pošti. On se ukvarja z umetnostjo, kulturo, festivali in ne piše depeš v imenu domovine, ker ve, da nismo fevdalna kneževina.

Tina Gaber očitno razume oblast kot Herodiada – tista svetopisemska, ki je preko svoje hčerke Salome z rezi plesnih gibov naročila glavo Janeza Krstnika. Ena sugestivna prošnja, en pogled, en poziv … in glava pade. Ni pomembno ali gre za preroka, ministra ali simbolno – za ugled Slovenije. Ko Tina reče, da je Gaza humanitarno vprašanje, gre v akcijo kar cela vlada. Ko se zatrese srce prve dame, zatrese se tudi uradni pečat.

Tina morda ne pošilja plesalk, ampak pisma, v katerih zahteva jasna stališča, ukrepanje, priznanje. Zdi se kot diplomatski TikTok: sporočilo v treh korakih, s filtrom sočutja in tremi klicaji na koncu. In prejemnice? Žene predsednikov vlad. Ljubke, elegantne, družbeno angažirane – in popolnoma brez vsakršne uradne funkcije. A ravno pravšnje, da jih spravimo v diplomatsko škripce.

Zamisel je jasna: Tina bo tam, kjer se dogaja. Gaza, Ukrajina, Toskana, Triglav – ni pomembno. Glavno, da se slika, napiše, izrazi mnenje in posname še kak video z glasbeno podlago, pa čeprav to pomeni istovetiti se s Pablom Escobarjem, mamilarskim kraljem in morilcem. Samo ta primerjava je zahtevala svojo kolumno, kajti ona z diplomo z mamil in on z gonjo za oblastjo, sta vsak pol tega lika Južne Amerike.

In da ne bo pomote: vsakdo ima pravico do mnenja. Tudi do napačnega. A problem nastane, ko to mnenje začne oblikovati državno politiko. Ko gospa, ki ni izvoljena, ki nima mandata, ki ni diplomirana niti iz ptičje migracije, postane glasnik uradne Slovenije.

Vsakdo ima pravico do mnenja. Tudi do napačnega. A problem nastane, ko to mnenje začne oblikovati državno politiko. Ko gospa, ki ni izvoljena, ki nima mandata, ki ni diplomirana niti iz ptičje migracije, postane glasnik uradne Slovenije.

Mi pa molčimo. Kot narod. Kot diplomati. Kot vlada. Vsi smo tiho, kot bi šlo za rojstnodnevno voščilo, ne za geopolitično pozicioniranje države, ki se ravno zdaj odloča, ali bo spadala med države Zahoda – ali med tiste, ki se jim reče: »Prav, pa naj vas Kitajska rešuje.«

Jeruzalem ni TikTok in Izrael ni trend

Pišem to iz Jeruzalema. Mesta, kjer se stikajo tri religije, kjer so mošeje, sinagoge in cerkve oddaljene po nekaj korakov, a po več stoletij bolečin. In če obstaja kakršnokoli mesto, ki človeku izpuli zadnje preostanke politične naivnosti, je to ravno tu.

V Izraelu ni prostora za igrice. Vsak sprehod po tržnici je zgodovina. Vsak kamen je dediščina. Vsak pogled proti Gazi je opomin, da se svoboda ne rodi iz kompromisov z ideologijo smrti, ampak iz odločnosti braniti življenje pred tistimi, ki so pripravljeni za svojo ideologijo žrtvovati svoje lastne otroke.

Slovenska vlada pa se je brez posveta, brez znanja in brez občutka postavila na stran tistih, ki po ulicah mahajo z zastavami Hamasove revolucije. Ki otroke uporabljajo kot živi ščit. Ki svojih ljudi ne peljejo v bolnišnice, ampak v smrt, da bodo na Instagramu izgledali kot mučenci.

To ni mirovništvo. To je moralni kolaps. In če ga vodi vplivnica s poslanim mailom, potem smo prestopili Rubikon.

Če hočeš govoriti o Gazi, najprej stopi v Izrael

Res je, vsaka zgodba ima pravico do srečnega konca. In če Tina in Robert vsak večer zaspita srečna, naj bo tako. Naj bo sreča na vrvici, naj bo Nutella brez palmovega olja in poroka z Miranom Rudanom.

Ampak države se ne vodi z občutki, še manj z objavami. In če želimo kot narod še kdaj sedeti za resno mizo, potem se moramo tega čimprej zavedati.

Zato, Tina, predlagam obisk. Pravi obisk. V Nir Ozu. V Jeruzalemu. V Be’eri. Pogovor z ljudmi, ki živijo v strahu. Ki izgubijo otroke zaradi raket. Ki ne pošiljajo pisem ženam, ampak molijo, da ne bodo zadnjič zaprli oči. Če hočeš govoriti o Gazi, najprej stopi v Izrael. V realni Izrael.

In ko boš tam, boš morda dojela, da svet ni serija filtrov, ampak križanje zgodovine, bolečine in resničnih odločitev. Predvsem pa bo morda še kdo spregleda hudičeve ukane zamenjave vzroka in posledice. Ta zamenjava je tista, ki nam ne pusti zapreti rane državljanske vojne med drugo svetovno vojno.

Ta zamenjava je našo državo spremenila v financerje terorizma na Bližnjem vzhodu. Zaradi te zamenjave se o Tini pogovarjamo kot o vzroku. Ampak je v resnici le posledica. Posledica odločitve naših sodržavljanov, da še en mandat ne želijo prevzeti odgovornosti za lasten narod in državo. Bomo videli, kako bo v naslednjem.