Ozonska luknja se je v zadnjem letu zmanjšala in bila manjša kot v predhodnih treh letih ter tudi pod povprečjem, ki ga je Svetovna meteorološka organizacija (WMO) beležila med letoma 1990 in 2020. Zmanjšanje je delno posledica naravnih pojavov v atmosferi, dolgoročno okrevanje pa strokovnjaki pričakujejo okoli sredine tega stoletja.
K preobratu je odločilno prispevala mednarodna skupnost, ki je s sprejetjem dunajske konvencije (1985) in montrealskega protokola (1987) omejila proizvodnjo in uporabo snovi, škodljivih za ozon. Posledično je bilo odtlej postopoma opuščenih več kot 99 odstotkov teh kemikalij. Analize kažejo, da se bo ozonska plast na raven iz 80. let prejšnjega stoletja obnovila do sredine 21. stoletja – nad Arktiko okoli leta 2045 in nad Antarktiko približno do leta 2066.
Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je ob mednarodnem dnevu zaščite ozonske plasti poudaril, da se človeštvo zna poenotiti ob nujnih opozorilih znanosti. Ozonski plašč, ki ščiti Zemljo pred škodljivim ultravijoličnim sevanjem, je ključnega pomena za življenje, saj brez njega pogoji za obstoječo obliko življenja na našem planetu sploh ne bi bili mogoči.
Komentirajo lahko naročniki