Kaj se dogaja z otroki? Če jim damo test izpred 20-ih let, bo tri četrt razreda ocenjeno negativno

Državni izpitni center je pred dnevi objavil prve analize nacionalnega preverjanja znanja v letošnjem šolskem letu. Niso dobri. Slabi so bili tudi že prejšnja leta. Takrat s(m)o se sicer lahko nekoliko tolažili s tem, da se zaradi tega, ker ti rezultati za učence niso bili pomembni, le ti zanje niso potrudili in tega preverjanja niso vzeli resno.

Edini akter, ki mu je bilo mar glede NPZ-jev, so bile osnovne šole, saj so podpovprečni rezultati metali slabo luč na njihovo učiteljsko delo. Mnoge šole naj bi to elegantno reševale tako, da so slabše učence in učence z učno pomočjo na ta dan neuradno oprostile prihoda v šolo.

Letos so se v devetem razredu rezultati NPZ –jev prvič šteli kot točke za vpis v srednje šole. Vsaj devetošolci bi se torej morali zanje resno potruditi in se nanje pripraviti. Nekateri se gotovo tudi so (brez njih bi bili rezultati še bolj porazni), večina pa očitno še vedno ne. Velik razlog za to je gotovo v tem, da so tudi srednje šole začele delovati in razmišljati kot podjetja in tako je njihov prvenstveni cilj postal privabiti čim več učencev (saj ti zagotavljajo javni denar in delovna mesta). Ker je otrok vedno manj, je za povprečno srednjo šolo omejitev vpisa kontradiktorna za njen obstoj.

Ni tako preprosto

Rezultatov NPZ-ja sicer ne moremo preprosto prevajati v ocene. Kot je za naš portal povedala učiteljica Mateja Voh iz OŠ Šmarje pri Jelšah, je “nacionalno preverjanje znanja (NPZ) je zasnovano zelo zahtevno – povprečni rezultati učencev se gibljejo okoli 50 %, medtem ko 100 % doseže le peščica učencev v vsej državi. Tak preizkus presega običajne šolske teste, saj preverja znanje na višjih ravneh razumevanja (analiza, samostojna tvorba, kritično mišljenje) in celoten učni načrt, zato ga z ocenami pri pouku ni mogoče neposredno primerjati. Dosežki NPZ niso tudi namenjeni temu, da bi le na podlagi dosežkov celostno ocenjevali kakovost dela posamezne šole, ravnatelja ali posameznega učitelja.“

Poudarila je še, da naj nam rezultati NPZ ne bodo le signal, ampak predvsem spodbuda, dodatna informacija, na podlagi katere lahko bolje spremljamo šolsko delo (npr. katere vsebine učnega načrta obvladajo učenci slabše, katera so njihova močna področja glede na vsebino vsakoletnega preizkusa in v primerjavi z vrstniki v državi).

Kljub temu pa naša sogovornica opaža, da se odnos učencev do dela vseskozi slabša: “Nenatančnost, apatičnost do branja, pisanja, izčrpnih odgovorov, utrjevanja, tvorbe besedil, jezikovne pravilnosti; nespoštovanje fotokopij in gradiv, iz katerih včasih nastanejo tudi letala ali pristanejo v šolskem košu). Tukaj še vedno stavim na odnos staršev in apeliram: “Starši ste zelo močno orodje, da lastnim otrokom nastavljate ogledalo, jih prepričate ali z zgledom kažete spoštljiv odnos do dela, šole, učiteljev, njihovih dopovedovanj, nasvetov, navodil, stroke in srca. Ne le zaradi rezultatov NPZ, tudi zaradi spoštovanja vrednot za Življenje.”

Vedno več vlagamo v šolstvo in otroke, znanje pa je vedno slabše …

Lahko se sicer zgražamo nad slabim znanjem otrok in iščemo krivce – starši učitelje in sistem, učitelji starše in nevzgojenost otrok … toda to ne koristi nikomur. Bizarno dejstvo, na katerega opozarjajo številni glasovi razuma s področja šolstva je, da se otroci danes učijo več, vedo pa manj.

Kako je to mogoče?

Za komentar smo povprašali ravnateljico Osnovne šole Šmarje SAP, Pavlino Antolič, ki je za naš portal povedala: “Vsak učitelj bo povedal, da če učencem da test, ki ga je uporabil pred dvajsetimi leti, bo tri četrt razreda ocenjeno negativno. Znanje otrok je v upadu. Otroci imajo vse slabši besedni zaklad, ne razumejo kar preberejo, se slabo izražajo – vse to pa na testih ne vodi do uspeha. Tako bi slovenščino pravzaprav morali učiti na način, da najprej razširjamo besedišče, da krepimo slovnične strukture … Ker starši otrokom vse manj berejo in vse manj pogovarjajo z njimi. Opažamo, da tudi vsakdanjih učnih snovi (npr. pretvarjanje količin) učenci ne osvojijo, saj so za njih preveč abstraktne – ker ne obiskujejo več trgovin, ker jim odrasli vse v življenju vnaprej pripravimo in zaradi tesne povezanosti z zaslonskimi vsebinami, učne snovi, ki jo spoznavajo v šoli ne morejo povezati s svojimi življenjskimi izkušnjami, kjer jih nimajo.”

Po drugi strani Antoličeva opozarja tudi na to, da so otroci danes učno zelo obremenjeni: “To vam bo potrdil vsak psiholog. Kurikulum je potreben prenove na vseh nivojih. Tudi pri tradicionalnih predmetih kot so matematika in slovenščina. Podoben primer je naravoslovje, učni načrt je na ravni nekdanjega gimnazijskega, saj je znanost na tem področju enormno napredovala, znanje otrok o osnovah iz naravoslovja pa je bistveno slabše.“

Učitelji in otroci kot žrtve šolske birokracije?

Učitelji s terena poročajo, da količine učne snovi, kot jo predvideva kurikulum, pravzaprav časovno sploh ni mogoče obravnavati, kaj šele, da bi jo lahko dobro utrdili. Čas in sposobnosti učencev tako učitelje že danes prisilijo, da po lastni presoji selekcionirajo, katero učno snov bodo le na hitro omenili, katero preskočili in kateri se bodo dobro posvetili. Resničen primer ene od pomurskih šol, zagotovo ne edini – pred NPZ-jem v devetem razredu vsa snov sploh ni bila predelana in učenci so za nekatera »poglavja« iz slovnice izvedeli šele na NPZ –ju. Rezultati NPZ-jev so realen odraz tega stanja.

Kot je še povedala ravnateljica Pavlina Antolič, bo potrebna temeljita prenova kurikuluma: “Ampak ne prenova na način, da se samo dodaja. Treba bo tudi kaj odvzeti. To so premisleki, ki bi jih morale narediti naše strokovne organizacije, skupaj s praktiki. Tukaj pa imamo žal kar veliko diskrepanco.”

Kdo se bo upal lotiti tega kislega jabolka in ugrizniti v ta sistem, ki je postal žrtev samega sebe? Tisti, levi, desni, zeleni ali vijoličen … bo imel veliko in nehvaležno nalogo. Pravzaprav bi bilo nujno, v dobro naših otrok in naše skupne prihodnosti, pustiti politične spletke in ideološka nesoglasja ter stopiti skupaj in začeti veliko renovacijo našega izobraževalnega sistema.