Dolgotrajna oskrba se lomi: Kljub prispevku 120-milijonska luknja, oskrba na domu pa še vedno le na papirju

»Dolgotrajna oskrba- ne pustite, da vam jo vzamejo,« je pisalo na predvolilnih plakatih Svobode. Realnost je, da je sistem v praksi ne nudi več storitev, hkrati pa je institucionalna oskrba za praktično nespremenjen obseg storitev štirikrat dražja kot pred uvedbo dolgotrajne oskrbe.

Država tako ljudem jemlje prispevek za dolgotrajno oskrbo in se hvali, da je uvedla sistem, ki naj bi bil temelj socialne varnosti starajoče se družbe, hkrati pa predvsem plačuje bistveno več za enake storitve, številne ljudi pušča čakati na storitve, jih obravnava neenako in diskriminatorno ter s pobranim denarjem ne dela gospodarno.

Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac priznava nekatere težave in pravi, da bodo pavšali oz. modeli financiranja in cene prilagojeni glede na pogoje, ki so trenutno na terenu.

Popolna negospodarnost: Domovi prejemajo denar ne glede na to, kaj dejansko nudijo stanovalcem

Upravni odbor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) zahteva takojšnje ukrepanje ministrstva zaradi napačno postavljenih pavšalov, ki jih ZZZS plačuje domovom za starejše v okviru novega sistema dolgotrajne oskrbe.

Predsednik upravnega odbora ZZZS Miroslav Smrekar je opozoril, da je ministrstvo napovedovalo mesečni strošek 28 milijonov evrov, računi pa znašajo okoli 40 milijonov – sistem je štirikrat dražji kot pred decembrom, ko je oskrba stala med 10 in 12 milijoni. Težavo dodatno zaostruje avtomatska prevedba stanovalcev v višje kategorije ob prehodu na novo klasifikacijo, ki pomeni višje pavšale brez ustrezne podlage v dejansko opravljenih storitvah. Po Smrekarjevih ocenah bi ob nespremenjenih razmerah iz blagajne ZZZS letno odteklo 120 milijonov evrov več kot je bilo načrtovano.

Hkrati, opozarja Smerkar, pa se obseg storitev v praksi ni bistveno spremenil, a denar se steka v ustanove ne glede na to, kaj je bilo dejansko opravljeno. ZZZS je ministrstvo pozval, naj pripravi analizo razvrščanja oskrbovancev v kategorije in akcijski načrt za odpravo nepravilnosti, vključno z revizijo prevedb in ukrepi za zagotovitev, da varovanci ne bodo prejeli manj storitev ali plačali več kot doslej.

Nejasna in prevelika poraba ter dvojna plačila

Na problem so že pred uvedbo opozarjale številne organizacije, ki so poudarjale, da je finančna konstrukcija sistema nejasna, ter da ni jasne slike o višini namensko zbranih prispevkov na eni strani, ter porabi teh sredstev po posameznih vrstah storitev na drugi strani.

Tako je že pred časom po seji Ekonomsko-socialnega sveta izvršni direktor Gospodarske zbornice Mitja Gorenšček dejal, da je bilo od 270 milijonov evrov, pobranih za dolgotrajno oskrbo v lanskem letu, 250 milijonov ni bilo namensko porabljenih – 112 milijonov evrov je bilo prekanaliziranih v pokojninsko blagajno, 140 milijonov evrov pa ostaja na vladnem računu in jih bodo kasneje porabili za krpanje drugih primanjkljajev, ki se pričakujejo v tej blagajni.

Hkrati je Ekonomsko-socialni svet že tedaj opozoril tudi na veliko razliko med načrtovanimi sredstvi in realizirano porabo pri postavki doplačila za institucionalno oskrbo. Medtem ko naj bi bila potrebna sredstva v višini 120 milijonov evrov letno, je poraba na mesečni ravni dosegla 40 milijonov. Po izračunih GZS se nekatere storitve dolgotrajne oskrbe (doplačilo za institucionalno oskrbo, dodatek za pomoč in postrežbo in financiranje oskrbovalca družinskega člana) financirajo dvojno in prekomerno, saj jih financiramo že po zakonih o socialnem varstvu, o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in o socialnovarstvenih prejemkih.

Kmalu tudi doplačevanje

Poleg tega je bo po letu 2028 dolgotrajna oskrba še precej dražja. Že sedaj je predvideno 10 % doplačilo za dolgotrajno oskrbo na domu, v instituciji in oskrbovalca družinskega člana, storitve za krepitev samostojnosti pa se bodo 20 % doplačevale.

“Prevedeni” v sistem – a brez varnosti

Največja izvedena sprememba je bila prevedba približno 20.000 stanovalcev domov za starejše v sistem dolgotrajne oskrbe na podlagi posebej za to spisanega zakona in brez odločb. Ti po novem plačujejo nastanitev in prehrano, oskrba in dodatne storitve pa se financirajo iz prispevka za dolgotrajno oskrbo. A tudi ti niso povsem »na varni strani« tega sistema. Če se jim namreč zdravstveno stanje hitro poslabša, morajo oddati novo vlogo in čakati, da se novemu stanju prilagodi odločba, po kateri lahko prejmejo prilagojeno oskrbo, financirano in sistema dolgotrajne oskrbe. Na nove odločbe se trenutno čaka tudi več kot leto dni, čeprav je zakonski rok 30 dni. V vmesnem času dodatno oskrbo plačujejo sami, »iz žepa«, čeprav je odgovornost za nerešene vloge na strani države.

Aktualno krivico še posebej občutijo ljudje (in njihovi svojci), ki v to skupino prevedenih v nov sistem niso bili vključeni, ali pa v domove starejših vstopajo po 1. decembru lani. Njihove zgodbe, ki pričajo o neenaki in diskriminatorni obravnavi na primerih natančno predstavita novinarki na Preiskovalno.si.  Ti so namreč sprejeti po starem sistemu, s čimer za enako storitev plačujejo mnogo višje cene  kot starostniki, prevedeni v nov sistem. Edina razlika med enimi in drugimi je, da prvim država ni zagotovila pravočasne rešitve njihovih vlog. Razlike v ceni je od 50-70 %.

Pri tem se pozna, da so se cene storitev v času aktualne vlade še dodatno občutno dvignile. Neposredne finančne posledice dejstva, da sistem ne deluje, tako nosijo ljudje, ki prispevek za dolgotrajno oskrbo plačujejo in njene storitve (nujno) potrebujejo. S terena prihajajo pozivi, naj nov sklic parlamenta urgentno uredi vsaj to, da bodo postopki hitrejši, vloge, ko bodo rešene, pa da bi veljale tudi za nazaj. Med ključnimi ukrepi, ki bi jih bilo potrebno odpraviti, pa je po oceni stroke tudi nečloveški minutni sistem obračunavanja, po katerem imajo zaposleni omejeno število minut, da starejšim npr. pomagajo pri pitju, odvajanju, kopanju.

Pozabljene skupine

Posebej problematično je, da sistem ni enako zajel vseh skupin upravičencev. Med “pozabljenimi” so denimo invalidni, ki so vključeni v posebne zavode in kombinirane oddelke domov za starejše, ki niso bili prevedeni v dolgotrajno krbo, čeprav jim po zakonu ta možnost pripada. Tako po novem plačujejo veliko višje položnice kot bi jih, če jih ne bi izpustili.

Druga “pozabljena” skupina so osebe z demenco, ki jim storitve v kategorijah dolgotrajne oskrbe niso prilagojene in se zato zapleta pri izvajanju storitev, ki jih ti starejši potrebujejo. Tisti, ki so bili prevedeni v sistem dolgotrajne oskrbe, so kljub povsem drugačni bolezni v njem namreč izenačeni z nepokretnimi, ki jim pripada predvsem nega – ne pa tudi pomemben del storitev za ohranjanje samostojnosti in preprečevanje kognitivnega upada. Zaenkrat sicer še prejemajo omenjene storitve, ker so te financirane pavšalno – a to se bo končalo najkasneje ob koncu l. 2026. Od tu ni še jasno, ali jih bodo prenehali prejemati ali bo zanje potrebno doplačilo ali kaj tretjega. S podobnimi izzivi se soočajo tudi slepi in slabovidni in tisti z motnjami v duševnem razvoju.

Oskrba na domu – pravica, ki ostaja predvsem na papirju

Čeprav naj bi uvedba dolgotrajne oskrbe institucionalno oskrbo izenačila z oskrbo na domu, pa je slednja še vedno v veliki meri nedosegljiva. Izvajalci oskrbe na domu so na ta problem opozarjali že pred uvedbo dolgotrajne oskrbe. Že pred 1. julijem 2025, ko naj bi ta storitev zaživela, namreč niso imeli dovolj kadra, da bi pomoč na domu zagotavljali tistim, ki so jo potrebovali. Tako se sedaj dogaja, da so ljudje sicer upravičeni do dolgotrajne oskrbe na domu, a čakajo v čakalnih vrstah – naprej za odločbo, nato za te storitve, ki jim po odločbi pripadajo.

Če sami ne zmorejo več v zadostni meri skrbeti zase, storitev, ki jim po zakonu pripadajo, pa ne prejmejo, so prisiljeni oditi v institucionalno oskrbo. Tako pravica do dolgotrajne oskrbe na domu ostane le na papirju, ljudje pa nimajo resnične izbire, čeprav zanjo plačujejo. Pa tudi institucionalno varstvo ima velike kadrovske izzive, zato ljudje tudi tam stojijo v čakalnih vrstah. Če prej dočakajo prosto mesto v domu kot odločbo Centra za socialno delo, plačujejo staro, višjo ceno.

Številni starostniki, ki to možnost imajo, se tako raje odločajo za izbiro možnost, s katerimi so manj odvisni od države; t.j. za družinskega pomočnika ali denarni prejemek, s katerim si storitve krijejo na prostem trgu oz. kakor vedo in znajo.