V prvem delu intervjuja s predsednikom Lovske zveze Slovenije in nekdanjim predsednikom Državnega sveta Alojzom Kovšco, ki ste ga lahko na našem portalu brali včeraj, smo spregovorili o stanju na področju divjih zveri in vloge lovstva v Sloveniji ter odnosu do orožja v naši družbi.
V drugem delu pa se dotikamo predvsem varnosti in izkušenj s političnega področja.
V luči slabšanja varnostnih razmer je pred nekaj lati Janez Janša izdal poziv Slovenci, oborožite se legalno. Kako razumete takšen poziv voditelja opozicije?
Sam ga nikoli ne bi izdal. Strelno orožje je orodje in ne živimo v pogojih, kjer bi bilo simbol ali garant svobode. Toliko pa že moramo zaupati državnim organom, da se počutimo varne in da nas branijo. V primeru vojne ali podobnih ogrožajočih razmer pa mislim, da je na državi, da razdeli orožje. Ne bi pa nikoli pozival ljudi k oboroževanju.
Ne želim si, da bi bili divji zahod kot ZDA, ko hodiš po cesti in ne veš, kdaj se bo komu utrgalo, da ustreli tvoje otroke, ženo ali tebe. Orožje je treba jemati z vso resnostjo. Lahko povzroči smrt.
Kaj pa Švicarski sistem nacionalne obrambe, ki vključuje vojaški rok in usposabljanje, obvezno za vse moške in nato imajo vsi doma v hrambi tudi orožje?
Tam ne gre zgolj za usposabljanje, ampak tudi testiranje prebivalcev, kako delujejo pod psihofizično obremenitvijo. Vojaški rok je več kot učenje vojaških znanj, ki se jih da naučiti v dveh, treh mesecih. Ostalo je presija in opazovanje, kako posameznik deluje pod pritiskom, oblikovanje kolektivov in iskanje mesta posameznika v njih, kjer najboljše posameznike izuriš za poveljnike. Tako izbereš voditelje, ki lahko vodijo narod v vojni.
Vojaški rok ima tudi namen selekcije – da orožja nikoli ne daš tistim, ki se pod pritiskom zlomijo ali postanejo agresivni. Orožje se da stabilnim, poveljevanje pa tistim, ki so v težkih situacijah vzor ostalim.
Bi bilo dobro, da bi Slovenija ponovno uvedla vojaški rok?
Mislim da.
Vsaka civilizacija pozna obrede iniciacije, kjer moški »prereže popkovino« od osnovne družine in postane sposoben skrbeti zase in za svojo družino. To je ena glavnih vlog vojaškega roka. Na služenje pridejo mnogi mamoni, ki ne znajo niti oprati nogavic in vzdrževati osebne higiene. Tam se tega naučijo. In verjemite, ni velike razlike med sinovi intelektualcev in ljudi z družbenega roba.
Tam se naučijo delovanja v kolektivu, soočanja s pritiskom in neprijetnimi situacijami, kar pomaga preživeti podobne situacije kasneje v življenju. Na površje pa splavajo tudi sociopati in psihopati, kar je tudi dobro, da družba prepozna, kdo ti so. Takšnim namreč ne gre dati v roke orožja, niti voziti vlak, avtobus ali letalo.
Egalitarizem je naredil za normalno marsikaj, kar včasih ni bilo. Je poguben za družbo. Vojaški rok dobro pokaže, iz kakšnega testa je kdo.
Je danes to še pomembneje, kot včasih?
Rešitev za svobodo posameznika ni, da ima v rokah orožje. Če ga ima odgovoren in pokončen človek, tudi ne bo zlorab. Orožje v rokah slabiča, ki ni sposoben reševati problemov drugače, pa lahko naredi potencialnega morilca.
Naša družba se feminizira. Zavračamo športe kot so borilne veščine, ki izvlečejo maksimum sile. Če se človek ne zna braniti s silo, mora poseči po čim drugem. Običajno po orožju. Nevarno je, če je takšnih ljudi preveč. Gostilniški pretepi tako hitro postanejo strelski obračuni.
Če pogledamo realno, je sila postala nezaželena, četudi vsi principi narave in družbe temeljijo na njej. Ali je to sila razuma, surova sila, moč ekonomske posesti ali moralna sila. Vedno obstaja sila, ki se ji mora človek ukloniti in z njo živeti.
Če učiš živeti brez sile, človeku vzameš možnost ograditi svoj življenjski prostor. Vanj nato vdirajo drugi in ga skrunijo. Ko se tak človek kot žrtev nima kam umakniti, poseže po bistveno večji sili, kot bi jo potreboval, da se zaščiti. Nenasilne družbe pač ni. Zlagano nenasilje v družbi pa posameznika zagreni in naredi frustriranega, neuspešnega ter nevarnega.
Sila je po svoje tudi v politiki. Vodili ste Gospodarsko aktivno stranko, ki pa ji nikoli ni uspelo prestopiti parlamentarnega praga. Zakaj se zdi, da med Slovenci podjetnikom naklonjene stranke ne pritegnejo volilnih glasov. Kaj je šlo po vašem mnenju narobe, da niste pritegnili glasov s svojo stranko?
Največ lahko pripišem sebi, svoji naivnosti, napakam in političnemu neznanju. Nisem znal oceniti slovenskega volivca. Imel sem idealizirano predstavo, da smo Slovenci marljivi, delavni in povprečno brihtni ter bolj izobraženi od večine Balkana. Dejansko pa smo precej naivni, politično neizobraženi, neodgovorni in egoistični.
Slovenec Slovencu odpusti vse, samo uspeha ne in zato podjetniška stranka pride težko do izraza. Zavist pa je odlično gojišče egalitarne ideologije – vsi enako, vsi siromaki, pa smo zadovoljni. Uspešne tujce občudujemo, na uspešne domačine pa gledamo kot na lopove.
Narobe sem ocenjeval razumevanje politike med ljudmi in to, da podjetniki praviloma ne podpirajo podjetniških strank.
Zakaj pa menite, da jih ne podpirajo?
Ker so brihtni in dobro ocenijo, katera stranka ima največ možnosti za zmago in podprejo zmagovalno ekipo.
Celoten slovenski gospodarski ustroj je popolnoma odvisen od države, ki je največji investitor, regulator in se, oprostite izrazu, vmeša v vsak drek. Slovenska država lahko kadarkoli podjetniku pristriže peruti.
Poznam primere, ko je država podjetniku vzela gradbeno dovoljenje, ki je že bilo izdano. Razvijal je proizvodnjo, imel pogodbe, naročila, zemljišče, kupljene stroje, kreditno linijo, samo še nova hala mu je manjkala. Ni imel ustreznega političnega pedigreja. Poznam primere, ko je kreditna banka sredi investicijskega cikla, po dveh ali treh klicih iz politike zaprla kreditno linijo že odobrenih kreditov.
Naši »čudežni dečki« so takoj po šoli priklopljeni na državne jasli, veliki menedžerji, ki se niso prekalili na prostem trgu ampak na državnih ali paradržavnih monopolih. Nato se znajdejo v politiki kot apolitični politiki – to je tako, kot bi iskali nedolžnost v hiši z rdečo lučjo. Denimo naš predsednik vlade je veljal za apolitičnega, čeprav nikoli nobena njegova funkcija ni bila dosežena drugače kot s pomočjo politike. Ampak ljudje to kupijo.
To sem spregledal kot predsednik stranke. Podjetnike sem vabil v stranko, pa se ni želel priključiti nihče. Kdo je še ponudil financiranje, pod pogojem, da se ne omenja njegovo ime. Sistem podjetnike zastrašuje in zato se politično ne upajo izpostaviti. Poznam celo take, ki financirajo stranke na obeh straneh, da si pač kupijo mir ali biznis, odvisno kdo na koncu zmaga. Običajni ljudje pa itak politiko spremljajo samo dva meseca pred volitvami, ko je proizvodnja novih obrazov na višku.
Podcenjeval sem tudi medije. Mediji te lahko popolnoma ignorirajo, ali pa postanejo sramotilni steber, ki te prilepi en ali drugi strani in ti ne pustijo biti vmes. Danes ne moreš biti nič drugega kot naš ali vaš.
Je o tem govoril Milan Kučan, ko je omenjal, da je sredina prazna množica?
Točno o tem.
Če bi se zdaj vrnil desetletje nazaj, bi ravnal popolnoma drugače. Držal bi se daleč stran od politike. Vedel sem, da se politiki prodajajo, nisem pa si predstavljal, za kako majhen denar.
Pravite, da so podjetniki pametni in podprejo tistega, ki potem zmaga. Ampak na zadnjih volitvah se jim to ni obneslo. Z vsakim naslednjim ukrepom vlada slabša okolje za podjetnike.
Ni se obrestovalo tistim, ki niso podprli te politike. »Dvornim« podjetjem pa se je še kako obrestovalo. A tega nihče ne vidi. Nekatera podjetja dobivajo posle, da se kar kadi.
Ampak teh podjetij ni tako veliko, večina podjetnikov pa diha na škrge.
Dovolj jih je bilo, da so zmagali.
Sicer pa v Sloveniji volitve potekajo tako, da se med mandatom razne nevladne organizacije napumpa z denarjem, ki je nato parkiran denar za volilno kampanjo
Konkreten primer: kot državni svetnik sem videl, kako je skušalo Ministrstvo za kulturo spraviti milijon sto tisoč evrov eni oglaševalski agenciji za projekt preseganja stereotipov medgeneracijskih konfliktov. Pa kdo pri zdravi pameti verjame, da gre za preseganje medgeneracijskih konfliktov. To je plačilo tej medijski hiši, da izvaja predvolilno kampanjo.
Ali pa gibanje, ki ga je vodil znan slovenski strokovnjak je zbiralo sredstva ddržavnih podjetij, tik prd volitvami pa se je preoblikovalo v stranko in zmagalo. Ampak s tem manevrom ni kršilo pravil financiranja političnih strank, zbralo pa ogromna sredstva za kampanjo. Samo naivni Slovenci tega ne opazijo. Kreativnost političnih lumpov je neizmerna, naivnost volivcev pa še bolj.
Če bi v reprezentanco dobili nogometaša, ki ni igral niti za vaško ligo, bi skočili v zrak. Ko pa na političnem igrišču dobimo človeka, ki še nikoli ni brcnil žoge, smo prepričani, da bo kot predsednik vlade zabijal gole.
Problem gospodarskih strank je, da imajo ljudi z znanjem in izkušnjami, ki pa niso retoriki. V glavnem so to ljudje, ki jih je država tako ali drugače opeharila in gredo v politiko iz ihte in jeze, da bi to popravili. Ampak ker izpadejo nervozno in naperjeno, jih imajo ljudje za nergače. Čeprav niso. So pa ljudje, ki so ugotovili, da brez sprememb ne bo šlo. Tudi stranko Marka Lotriča vidim kot takšno stranko.
Je podjetniška stranka apriori obsojena na propad, ali bi s kakšnim drugačni prijemom lahko uspela? Povedano drugače, kaj bi svetovali recimo stranki Marka Lotriča, ki se zdi neke vrste naslednik oz. cilja na iste volivce kot vaša.
No, formalno ni naslednik nikogar, so pa ljudje v njegovi stranki podobni tistim, ki so bili v moji – odgovorni ljudje, ki s svojim delom in denarjem ustvarjajo delovna mesta. Imajo pa en problem – ne znajo lagati. Ne sadijo rožic in ne obljubljajo Butalcem dveh poletij in nobene zime. Vsi drugi to počnejo.
Eni bi popravljali zgodovinske krivice, drugi obljubljali obisk pri specialistu v 30 dneh. Ne povedo pa, da je teh trideset dni v treh koledarskih letih. Koliko stanovanj obljubljajo, da bo gradila država – 20.000, 30.000? Kot da je funkcija države da gradi stanovanja. In to obljublja človek, ki ni zgradil niti še pasje ute. Država pa dejansko zaostruje okoljsko in prostorsko zakonodajo, umetno dviguje ceno kvadratnega metra stanovanjske površine. Ampak naivni ljudje vse kupijo.
Niti ne Marku Lotriču, pač pa ljudem bi svetoval, da naj za gradnjo ne najemajo nekoga, ki še ni ničesar zgradil, za zastopanje na sodišču ne obtoženca. Vseeno je, v čigavi lasti je bolnišnica, pomembno je, da za primeren denar dobite kakovostno zdravljenje ob pravem času. Ljudem so prodali zgodbo o pocenitvi zdravstvenega zavarovanja, hkrati pa uničili konkurenco zavarovalnic in ustvarili monopol, ki zdravstvo še dodatno pogreza, ukvarjajo pa se s tem, ali bo zdravnik zasebnik ali kolhoznik.
Pravijo, da bo javno zdravstvo propadlo zaradi nelojalne konkurence zasebnikov, pri čemer zdravstvena blagajna plačuje po isti ceni iste storitve javnim bolnicam in zasebnikom. Samo da prve poslujejo z izgubo, drugi pa z dobičkom. Zasebniki imajo več pacientov in manj pritožb, ampak še vedno kupujemo idejo, da mora biti vse državno.
Kako presekati to socialistično miselnost med volivci?
Težko, ker se vceplja od vrtca do srednje šole. Dejansko si Slovenci ne želimo tekmovanja. Postali smo lenuhi. Ne upamo se izpostaviti trgu dela, kjer bi bili dobri plačani desetkratno, slabi pa nič. Raje živimo v povprečju, samo da kdo ne ostane brez službe, četudi je lenuh.
Problem je, ko mladi računajo, da bodo prišli do neke javne službe, kjer te ne morejo odpustiti, da potem delaš nekaj zraven na internetu ali na črno. V realnem svetu ni prezimovanja na tuje stroške, medtem ko iščeš srečo drugod. Če želiš uspeh, moraš sprejeti tveganja.
Pri nas pa s pretirano zaščito delavcev dosegamo to, da se podjetniki izogibajo odpiranju delovnih mest. Raje robotizirajo, ali proizvodnjo selijo drugam. Zato mislim, da bo Lotričeva stranka, če se prebije v parlament morda pomembnejša, kot je danes Levica, ki je za las prišla v parlament, a brez njih ne gre. Če uspe Lotriču, morda lahko dobimo drugačen sistem.
Kako drugačen?
Slovenski gospodarski sistem smo zavozili že nekje kmalu po letu 2000, ko smo začeli v glavnem proizvajati polizdelke. Tako smo odvisni od izvoza tujim podjetjem, izgubili pa smo blagovne znamke gotovih izdelkov. Zato težko iščemo trge izven EU. Če EU kihne, mi staknemo pljučnico.
Ker nimamo končnih izdelkov, ne diktiramo cene. Pri polizdelkih pa ceno, količino, čas in kakovost diktirajo tisti, ki končne izdelke prodajajo. Podjetje ima manevrski prostor torej samo pri prostoru, energiji, tehnologiji in delovni sili.
Glede prostora smo zelo restriktivni, ščitimo ga povsod, ne le na obdelovalni zemlji, pač pa tudi na degradiranih območjih, energetski genij nam prodaja najdražjo energijo v Evropi, nimamo olajšav za vlaganje v tehnologijo in tako mora podjetje ubogemu delavcu izžeti zadnjo kapljo kriv, da je rentabilno.
Potem naše gospodarstvo ubija nepredvidljivost. Posel se ne dela kar tako. Gre za proces iskanja trga, razvoja tehnologije, usposabljanja delovne sile, kredite itd. In ko ga enkrat imaš, ni za vekomaj – Ves čas se pogaja za ceno in nato voziš po robu med likvidnostjo in nelikvidnostjo. Če sredi leta pride država z novim davkom, je to hitro lahko pogubno. Normalne države davčne spremembe napovedujejo daleč v naprej, pri nas pa minister vstane z levo nogo in dobimo višje davke.
Na dolgi rok ne moremo biti uspešni, če se ukvarjamo z nekonkurenčnimi stvarmi. Ni vsa industrija enaka. Obstaja industrija polizdelkov, industrija izdelkov, izdelkov z visoko dodano vrednostjo in tehnoloških izdelkov nišne proizvodnje, ki se je ne splača imeti na Kitajskem. S slednjimi bi lahko oskrbovali Evropo. Ampak ker nam državo vodijo politikantje, ki so bili še včeraj v bifeju, gremo počasi proti dnu.
Vaša stranka se je združila s stranko SMC v konkretno. Zdaj se stranka Konkretno združuje z Demokrati Anžeta Logarja. Kako vidite projekt Logarja, možnosti za njegov uspeh in združitev stranke s Konkretno.
GAS in SMC sta se združila v Konkretno. Po porazu na volitvah je bilo vodenje stranke popolnoma neustrezno. Namesto pogleda v prihodnost, lizanja ran in zbiranja novih moči smo spremljali eksistencializem posameznikov, ki so stranko uzurpirali za lastno eksistenco.
To so ljudje, ki ne znajo drugega kot biti na plačilni listi stranke. S tem se nismo strinjali in predstavniki GAS smo stranko zapustili. Kar se združuje z Demokrati ni več Konkretno, ampak ostanki SMC. Kolikor vem kakšnih resnih, kakovostnih imen tukaj ni več. Združila se je embalaža, brez vsebine.
Kaj imajo Demokrati od te združitve?
Ne vem, kaj so pričakovali. Če so pričakovali veliko, so se slabo združili. Če pa zgolj medijsko pozornost, potem pa v redu, samo veliko kruha iz te moke ne bo. Tam ni ljudi, na katere bi Anže Logar lahko resno računal.
Vidite torej potencial v Logarjevi stranki?
Niti ne. Zamudil je vse vlake. Vozil je na devizo, da je desni, ampak ne Janez Janša. Te devize ni več. Pridružili so se mu ekstremno levi člani, denimo bivši minister Pikalo, ki je ukinjal zasebne vrtce in urejal stvari po kolhozniško. Med temi ljudmi je preveč razlik. Nastaja nekaj, kar je morda všečno, manjka pa neke kohezivne sile.
Vsaka stranka potrebuje notranjo strukturo, ljudi, ki so sposobni medsebojnega komuniciranja, kritike in soodločanja. Tega v tej stranki ne vidim. Gre za plejado oseb, ki so poskušale tu in tam in še nikjer zares uspele. Po navadi taki zdržijo do volitev, po volitvah pa pride do razhajanj. Tipičen problem strank novih obrazov s to razliko, da so imele slednje manj notranjih razlik, so bili vsaj ideološko bolj poenoteni kot so Demokrati.
Na koncu tudi ideologija ni bila dovolj, da bi vse držala skupaj. Tu pa ni niti ideologije kot kohezivnega elementa. Misli, da gre bolj za željo, da nekje nekaj si.
Na zadnjih volitvah ste sodelovali v projektu Povežimo Slovenijo, projektu, ki je obetal precej združevanja precej zunajparlamentarnih strank, ki pa mu ne koncu ni uspelo preseči parlamentarnega praga. Kje je šlo narobe?
To, da sta se Zdravko Počivalšek in Marjan Podobnik konfrontirala. Imela sta popolnoma različne koncepte nastopa v javnosti. Ker nisem želel biti del tega spopada, ki nas je stal volitev, sem se umaknil. Ni bilo notranjega zaupanja, enotnosti. Morda še bolje, da nismo uspeli, kot da bi razpadli po volitvah.
Računali smo tudi na Aleksandro Pivec, ki je pa bila prepričana, da pride lahko v parlament sama. Morda bi njena pridružitev sicer le podaljšala agonijo po vstopu v parlament, morda pa bi vseeno premostili razlike, čeprav glede na akterje težko verjamem, da ne bi razpadli.
Razlike med akterji so bile prevelike. Ni vse v ideologiji. Eni ljudje smo pripravljeni delati za cilj, drugi so naravnani k osebnostni rasti in mislijo, da lahko uidejo zemeljski težnosti. Eni pa so večne žrtve, ki mislijo, da se jim ves čas dogajajo krivice. Ko imaš take v stranki, nastopijo težave.
Jaz sem v zgodbo vstopil s čistimi nameni. Z željo da vstopimo v parlament in oblikujemo gospodarsko stvarnost. Očitno nismo imeli vsi enakih namenov.
Ko se danes govori o možnih povezovanjih, sodelovanjih, skupnih listah manjših strank na desni strani političnega spektra. Je nek skupen nastop po izkušnji Povežimo Slovenijo mogoč in smiseln. Kaj bi morali narediti drugače, da bi bil skupen nastop SLS in Fokus, morda skupaj z NSI. Vidite možnost za sodelovanje, ali so tudi te stranke med seboj preveč različne in bi na koncu prišli do podobnega rezultata kot pri PS?
Z zamenjavo na čelu NSi, Fokus, SLS in NSi z novim vodstvom lahko pridejo skupaj. Težko je povezovati stare mačke z novimi.
NSi je tudi meni ponujala sodelovanje. Je pa Matej Tonin jasno povedal, da želi, da bi se GAS utopil v Novi Sloveniji, prenehal obstajati. Meni bi dali neko mesto v hierarhiji stranke in to bi bilo to. To je bilo nespodobno povabilo, zato sem ga zavrnil. Šele potem smo šli v združevanje s SMC, kjer so obljubljali, da se združimo enakopravno. To smo tudi bili, dokler nismo izgubili volitev. Potem pa je prišlo do tega »mi bomo preživeli, vi pa se znajdite.« Takrat smo v GAS rekli ne in šli domov.
Trikrat smo poskusili priti v parlament, ni nam uspelo. Človek se mora zavedati svojih omejitev. Ni mi treba večkrat pokazati vrat. Ko vidim, da ne gre, se umaknem. Danes nisem več naiven. Lahko bi sicer marsikaj »zašpilal po slovensko,« s figo v žepu. Ampak potem bi se težko zjutraj pogledal v ogledalo. Zato sem šel iz politike.
In se v politiko ne vračate več?
V politiko se ne bom več vrnil. Včasih mi ljudje pravijo škoda, zakaj niste več. Najrajši bi rekel, zaradi vas. Ker ste naivni in volite naivno, ker vam nočem prodajati buč in na koncu delati za lastno korist. Imam pač privilegij, da lahko preživim tudi brez politike.
Ne skrivam, da sem aroganten in zviška gledam na politikante, katerih največji dosežek v življenju je sedež v parlamentu, potem se jim pa tresejo hlače pred volitvami. Žal ljudje podprejo takšne, ki pridejo od nikoder in nimajo kam oditi, zato obvisijo v politiki. Taki bodo večno pri koritu. Imamo plejado ministrov, ki so izgubili volitve, pa so ministri. Če izgubijo še naslednje, bodo še vedno v sistemu in ljudje jim bodo ploskali. Oni bodo gradili svetlo prihodnost, ki jo bo narod plačeval s črno žalostjo.
Kdor je v življenju kaj ustvaril, morda še kaj dobrega naredi. Ni garancije. Je pa garancija, da kdor še nikoli ni nič naredil, ne vodi v svetlo prihodnost. Država je preveč pomembna, da bi jo dali v roke takemu. Upa, da se ljudem kaj zasveti.
Zdaj v udobju ozadja gledam politične boje. Navijam za Lotriča in podjetnike in upam, da se Slovencem posveti, da brez njih ne bo šlo. Brez pravih podjetnikov mislim, ne tistih, ki so od rojstva priklenjeni na državne jasli.
Komentirajo lahko naročniki