Najprej dejstvo, ki ga bodo večinski mediji skrili pod nepomembno: zapisniki obiska podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove v Sloveniji razkrivajo to, kar smo mnogi slutili in kar so odgovorni še včeraj zanikali. Politični pritisk na ustavno sodišče. Ne v metafori, ampak v konkretnih opombah, datumih in imenih. Najprej laganje, potem prikrivanje, na koncu molk. Vmes pa pridušeno navdušenje dela evropske in domače levice, češ, kako učinkovito znajo lobirati. Lepo, da je vsaj nekaj v tej zgodbi priznano brez pudra.
Zgodba ima tri sloje. Prvi je pedagoški. Ustavno sodišče v urejeni državi ni salon za usklajevanje vtisov, temveč prostor, kjer je dnevna politika največ opazovalec. Kadar k nam pride evropski komisar, pride z mandatom varovati pravila, ne pa preizkušati, kako prožen je naš ustavni hrustanec. Kadar se v zapisnikih pojavi vtis, da se o vsebini odločitev pogovarja z ljudmi, ki jih morajo sodniki potem presojati, je to natančno tisto, česar se ne dela. Če je bila tema svoboda medijev, toliko huje. Svoboda medijev se prične pri svobodi sodišča pred medijsko in politično koreografijo pritiskov.
Kadar k nam pride evropski komisar, pride z mandatom varovati pravila, ne pa preizkušati, kako prožen je naš ustavni hrustanec
Drugi sloj je politični. Matej Lahovnik ima prav, ko pravi, da ta epizoda razkrije preprosto resnico. Levi so v Bruslju in Strasbourgu boljši lobisti za svoje domače interese kot desni. To ne govori nič o pravicah, govori pa veliko o delu, telefonskih klicih, koledarjih in mrežah. Evropska komisija ni nadangel, je politično telo. Če mu ponavljaš svojo zgodbo dovolj dolgo in dovolj usklajeno, jo bo nekega dne začelo citirati. Če je ne ponavljaš, ti ostane moralni srd, v domačih krajih pa okrušena fasada pravne države.
Tretji sloj je medijski. MMC je zgodbo potisnil iz prve vrste, drugi »mainstream« naslovi prav tako temu ne posvečajo veliko pozornosti. To je slovenska specialiteta. Kadar je zgodba neudobna za leve vladajoče, postane tehnična, hitro zapade v proceduralne odtenke in je nenadoma pretežka za naslovno stran. Kadar pa je v igri politični nasprotnik na desni, enake proceduralne drobtinice nenadoma postanejo ustavni potres. Dvojna merila niso teorija zarote, so uredniška praksa, ki jo ljudje čutijo v želodcu in merijo v uglašenosti naslovnic.
To je slovenska specialiteta. Kadar je zgodba neudobna za leve vladajoče, postane tehnična, hitro zapade v proceduralne odtenke in je nenadoma pretežka za naslovno stran.
Najpomembneje pa je nekaj drugega. Ne nasedajmo niti na evforijo niti na apatijo. Evforija, ker smo domnevno razgalili velike lutkarje, je prehitra. Nikomur iz te zgodbe ne bo padla glava. A tudi apatija, češ, nič se ne bo zgodilo, zato nima smisla, je najkrajša pot v dolgotrajno normalizacijo pritiska na institucije.
Z vidika higiene demokracije je stvar skrajno preprosta. Zapisnike je treba objaviti v celoti. Evropska komisija mora pojasniti, kdo je sestavljal agendo, kdo je sedel v sobi, kdo je o čem govoril. Ustavno sodišče mora jasno povedati, ali je bilo v neprimernem stiku s politiko in evropskimi funkcionarji, ter ali bo to v prihodnje preprečeno. Kodeks ravnanja naj dobi zobe, ne okraskov. Če se je predsednik ustavnega sodišča znašel v vlogi, ki ustvarja videz pristranskosti, naj to razreši. S tem zaščiti institucijo, ne svoj ego.
Neuravnoteženje v Bruslju
Kaj torej pomeni razkritje za naprej. Prvo, da ima Slovenija v Bruslju težko neuravnoteženje. Levi evroposlanci in zavezniške mreže znajo predelati evropsko agendo v domači politični instrument. Desni so pri podobnem onemogočeni ali pa manj učinkoviti, nato pa doma dvignejo obrvi in govorijo o zaroti. V politiki velja pravilo, ki ga v Sloveniji oglašujemo samo v gospodarstvu. Kjer ni dela, ni rezultata. Tudi v Bruslju. In tokrat je Zver pravilno vztrajal do konca.
Drugo, da se pri nas pravna država prehitro razume kot fraza za politični obred. Pravni red je toliko vreden, kolikor je neodvisno njegovo vrhovno sodno telo. Če se sodišče, po naključju ali po napuhu, spusti v prostor politične koordinacije, imamo problem. To ni problem za desne ali leve. To je problem za vse, ki bodo jutri potrebovali sodbo, ki je ne napiše trenutna večina, temveč zakon.
Tretje, da mora medijski sistem, ki je še vedno pretežno pod neposrednim ali posrednim vplivom vladajočih, opraviti izpit iz integritete. Ne moreš si reči javni servis in hkrati redno preskakovati zgodbe, ki gredo proti tvojemu okusu. Lahko si servis nečesa drugega, ne pa javnosti.
Za konec preprosta naloga, brez patosa. Objavite vse. Pojasnite vse. Zavežite se, da se takšne obiske vodi s protokolom, ki ne dopušča dvoma. Ustavno sodišče naj si povrne resnost z jasnimi pravili stikov. Evropska komisija naj si vzame opombo, da v državah članicah ne deluje kot politični posrednik, temveč kot varuh pravil, sicer se bo nekega dne zbudila kot predmet dvoma, ne kot njegov razreševalec.
Komentirajo lahko naročniki