Za nami je dan spomina na umrle, ko se spominjamo svojcev, prijateljev in drugih pokojnih, ki so tako ali drugače zaznamovali naše življenje. Le še v bolečem spominu pa bi letošnjega 1. novembra morali ohranjati 15. vlado RS pod vodstvom »izjemnega menedžerja,« ki se je v praksi izkazal vse prej kot to, Roberta Goloba.
A Golobova vlada ostaja del vse bolj tragične realnosti vseh Slovencev, ne le svojcev pokojnega Aleša Šutarja, ki je umrl zato, ker ga država ni znala in hotela zaščititi. Oziroma bolj hotela kot znala, kar je še večja tragika trenutka in toliko večja odgovornost za tiste, ki so ukrepanje prelagali vse dokler se jim ni zgodila smrt nedolžnega človeka.
V zreli demokraciji, v kakršnih politiki nase prevzemajo položaju pripadajočo odgovornost, mi sploh ne bi bilo treba pojasnjevati, zakaj bi Golobovi danes morali biti zgolj še del politične zgodovine. Ni toliko problem v sicer tragičnem dejstvu, da je bil ubit človek, niti v tem, da je roko nadenj dvignil pripadnik romske populacije. To se je dogajalo tudi že v preteklosti, pa ljudske množice niso zahtevale glav politikov. Problem Golobovih je v tem, da so bili tekom mandata večkrat opozorjeni na naraščajočo nevarnost romskega nasilja, pa so opozorila vseskozi ignorirali, zavračali in jih celo javno problematizirali.
Pravzaprav več kot to, nonšalantno, celo arogantno so zavračali konkretne rešitve, ki jih ni vlagala zgolj parlamentarna opozicija, kateri pač zavrnejo vse kar predlaga, najsi je za državo dobro ali slabo. Zavračali so tudi ljudske pobude, najbolj konkretizirane v zakonskih predlogih enajstih dolenjskih županov vseh političnih barv, nekatere podprte z več kot 30 tisoč podpisi državljanov.
O njih so predstavniki vlade med drugim zapisali, da bi »namesto kaznovanja bilo treba uvajati mehkejše, spodbujevalne ukrepe in podporo družinam,« ter še, da je »večina Romov ujetih v brezizhodno spiralo socialne ogroženosti, odvisnosti in kriminala na družbenem robu. Če želimo rešiti problem, v katerem so se znašli, je treba razumeti njegovo družbeno razsežnost …«
Nič pa o ujetosti poštenih državljanov v brezizhodno spiralo, v kateri so se, hoteli ali ne, znašli zaradi prostorskega sobivanja s to “družbeno depriviligirano skupino”, kot so jih še do pred tednom dni, videli Robert Golob, njegovi ministri, državni sekretarji in uradniki.
Ni dovolj, da jih pretepejo, nekdo mora umreti
Tematiko so ignorirali, obstruirali in predlagatelje celo etiketirali za nestrpneže navkljub temu, da je romsko nasilje eskaliralo v pretepe nedolžnih ljudi, med njimi ribniškega župana Pogorelca, kmeta Čemažarja, pa nekega študenta in še nekega drugega Novomeščana, ki je prav tako obležal v mlaki krvi, a na srečo ostal pri življenju.
Vse to oblastnikov ni ganilo, dokler se domov ni vrnil 48-letni Aco, ki je šel pred lokal iskati sina, katerega so ustrahovali Romi.
Zdaj pa so čez noč obrnili ploščo in napovedujejo »radikalne ukrepe«, mnogo hujše od tistih, ki so jih do sedaj vlagali župani ali Nova Slovenija. Zdaj Golob meni, da ima bianco menico za uvedbo represivnih prijemov, ki bodo korenito posegli v svoboščine vseh državljanov, saj ne morejo veljati le za eno etnično manjšino. Naenkrat ni več pomembna njihova “trda” in “kaznovalna” narava.
Premier Golob se izgovarja, da pred Acotovo smrtjo za radikalnejše ukrepe ni bilo družbenega konsenza, kar je spet zavajanje in laž. Da je glede romskega nasilja treba nekaj storiti, je širši družbeni konsenz prisoten že leta, ni ga zgolj v manjši, a izjemno vplivni skupini levičarskih aktivistov, nevladnikov in njihovih medijskih podaljškov na RTV Slovenija in v nekaterih drugih osrednjih medijih. Ter seveda v njihovem političnem utelešenju, ki jo v največji meri predstavlja stranka Levica, pa tudi del Gibanja Svoboda.
Po tej noči Mesec ne bi smel več vziti
In prav tukaj pridemo do še enega odgovornega, ki ga premier Golob pred javnostjo želi skriti in obvarovati iz čistega političnega oportunizma. To je (so)koordinator Levice, v vladi zadolžen za romska vprašanja, Luka Mesec.
Če sta za »reševanje vojaka Goloba« morala pasti zelo odgovorni notranji minister Poklukar in bistveno manj odgovorna SD-jeva ministrica Katičeva, … zakaj je Mesec obstal, se mnogi sprašujejo. Odgovor je jasen: Golob ve, da če zaide Mesec, z njim iz parlamenta zaide Levica, ki pa je njegova najbolj lojalna politična zaveznica. Brez nje bi bil zdaj in bo tudi v prihodnje bistveno šibkejši, zato ji dovoljuje, da fura ideologijo njegove vlade, ne glede na škodo, ki jo s tem povzročajo državljanom.
Najbolj ceneni manever, s katerim se skušajo izogniti odgovornosti, pa so očitki o kovanju političnega kapitala, namenjeni tistim, ki jih pozivajo k odstopu. Morda je kdaj zahteva po odstopu kakšnega ministra ali predsednika vlade res del nabiranja političnih točk. A nikakor ne takrat, ko zaradi sprenevedavosti in ignorance oblasti v mlaki krvi ugasne nedolžno življenje!
Zato je uboj 48-letnega očeta dveh otrok Aleša Šutarja s strani romskih nasilnežev najhujši udarec vladavini Roberta Goloba do sedaj. Udarec, pod katerim bi tudi sami morali “obležati v mlaki krvi”, v političnem smislu seveda. Še posebej, ker očitno sami nimajo vesti, dostojanstva in občutka odgovornosti, da bi ponižno sklonili glave, priznali, da niso naredili dovolj in se umaknili bolj operativnim od sebe.
Prav zato bi moral biti uboj v Novem mestu zadnji žebelj v krsto vladavine Roberta Goloba. Kladivo je v rokah ljudstva. Če ga ne bo uporabilo, lahko posledice naslednjič pripiše sebi.
Komentirajo lahko naročniki