»Ocena vlade spet višja«, »Bitka za vrh: SDS in Svoboda ostajata v igri za prvo mesto«, »Vlada z najboljšo oceno v dveh letih«, »SDS in Svoboda ostajata najmočnejša igralca« … itd. To so naslovi zadnjih štirih člankov o rezultatih javnomnenjskih anket na Siol.net in tudi predhodni niso nič drugačni.
Poanta je, da Golobovi propagandisti – portal Siol je neformalno glasilo Gibanja Svoboda – ljudem v glave že mesece vbijajo dve enostavni sporočili: da bo na prihajajočih volitvah ponovno šlo za boj proti Janezu Janši, edini, ki ga lahko premaga, pa je Robert Golob. Na povsem enako polarizacijo igra tudi dominantna opozicijska stranka, kjer trobijo o »ustavni večini razuma« – sporočili sta slični: gre za zmago nad nerazumnim, in edini, ki jo lahko zagotovi, je Janez Janša.
Če malo karikiramo, sta Robert Golob in Janez Janša kot tista zakonca iz znane popevke: »Kako sva si različna … ko zvečer sva sama, ko le noč je z nama, pa želiva isto si oba.« In oba si želita Slovence prepričati, da sta zanje edina obstoječa izbira, prostora med njima pa ni za nikogar.
A o tem kaj več kdaj drugič. Tokrat poglejmo, kdo jima pri »skupnih radostih« povsem po nepotrebnem drži svečo.
Za propagandno agresivnostjo Goloba in njegovih operativcev je strah, da jim v zelje skoči »nov obraz«, kot se je to zgodilo že njihovim predhodnikom (Golobiču, Jankoviću, Bratuškovi, Cerarju, Šarcu). Zato so svoje ljudi inštalirali v (para)državne medije (RTV, STA, Siol), posvojili glavno operativko Odlazkove hobotnice Vukovićevo, Vesela poslali vodit politično oddajo na TV Veseljak, zanje pomembne medije pa zalili s (para)državnim oglaševalskim denarjem ter sredstvi iz javnih razpisov. Sveža na seznamu nalog je bila zapreti medijski prostor prihajajočemu Vladimirju Prebiliču ter ga hkrati držati odprtega za sporočila z Golobovega kroga.
To jim je zadnje mesece odlično uspevalo. A ne samo po lastni zaslugi.
Golobov strah, da bi mu Vladimir Prebilič odpeljal volivce, je (bil) upravičen. Velika pričakovanja z Golobovo vlado so rodila še večja razočaranja in polovico pridobljenih je izgubil v prvih dveh letih, preostale pa nekako ohranjal v glavnem zato, ker na levi zanje ni bilo prave alternative, k Janši pa ne bodo prestopili.
Svoboda tako vztraja na 15 odstotni podpori, a ta volilna baza še zdaleč ni utrjena, kot to denimo velja za jedrne volivce SD-ja, NSi-ja in SDS-a. Danes pri Svobodi so, a že jutri jih lahko ni, če le imajo kam prestopiti. Nenazadnje je to praksa svaljkanja levo-liberalnega volilnega telesa od ene instant opcije do druge zadnjih 15 let in ni razloga, da se po tako katastrofalnem mandatu ne bi posvaljkali še malo.
Vladimir Prebilič je na sceno stopil (bolje rečeno pristopical) s podobnimi sporočili kot svoj čas Miro Cerar; da sam pooseblja drugačno (levo) politiko: bolj etično, moralno, pošteno, z večjo integriteto in spoštovanjem do institucij pravne države. Pustimo vnemar, da je takšno sporočilo v politiki dvorezen meč, kar so okusili že mnogi zelenci, na čelu z že omenjenim Cerarjem in Virantom pred njim. Kakorkoli, bistveno je, da se je plejadi nad Golobom razočaranih volivcev ponudil kot alternativna opcija za prevzem in vodenje države – ne samo alternativna Robertu Golobu, temveč tudi Janezu Janši.
Ideja, da imajo volivci dovolj tako štiri leta Goloba kot tri desetletja Janeza Janše se je ponujala kot dobitna kombinacija. In ta potencial tudi ima, vendar zahteva obilo politične spretnosti pri slalomiranju med minami in pastmi, ki jih nastavljata dominantna petelina na tem kupu gnoja, če parafraziramo Lojzeta Peterleta.
Predvsem pa zahteva drznost in pogum. In namesto hitrega in drznega se Prebilič vse bolj izkazuje za okornega, ziheraškega in nespretnega slalomista. Hkrati se skriva ravno takrat, ko bi moral biti v ospredju – denimo ob manifestaciji romskega nasilja v Novem mestu.
Ideja, da imajo volivci dovolj tako štiri leta Goloba kot tri desetletja Janeza Janše se je ponujala kot dobitna kombinacija. In ta potencial tudi ima, vendar zahteva obilo politične spretnosti pri slalomiranju med minami in pastmi, ki jih nastavljata dominantna petelina na tem kupu gnoja
Investiranje v nasad pomaranč na Antarktiki
Namesto, da bi držal svojo »špuro« Prebilič vseskozi preskakuje v linije sotekmovalcev. Če se ponuja kot alternativna izbira Robertu Golobu, ne more jutri preskočiti v vlogo nekoga, ki bo zagotovil odpadne glasove za še eno levo – (beri: Golobovo) vlado. Če je on rešitelj države pred sedanjo oblastjo, ne more sklicevati sestanka vladnih strank, kako z dodatkom njega ostati na oblasti še štiri leta.
In kdo sploh je on, da bi to počel? »Sprašujem se, kakšno predstavo ima o sebi nekdo, katerega stranka je bolj društvo za pitje kave in proučevanje politike, ki mu ankete kažejo 2,5 %, da vabi vladajoče in druge stranke na pogovore,« se je iz Prebiliča na Facebooku upravičeno ponorčeval v Svobodo integrirani Marjan Šarec. Ter pribil, da to ni niti kurjenje ražnja pred ulovom v zajca, temveč »investiranje v nasad pomaranč na Antarktiki.«
In točno to Vladimir Prebilič počne s stavo na obstoječo vladno konstelacijo: investira v nasad pomaranč na Antarktiki. Golobovi pač zeleno Slovenijo preobražajo v opustelo Antarktiko, v kateri ne bo zraslo ničesar plodovitega, četudi zemljo pognoji še Prebilič. Oziroma z besedami Marjana Šarca: »Taka stranka nas lahko prerodi ravno toliko, kot slabo zaprta sparjena mineralna voda, stoječa teden dni na kuhinjski polici, iz katere so mehurčki že zdavnaj izginili.«
Da Prebilič ni predvidel “returna” vladajočih in mesta, ki mu ga namenjajo v tej druščini, veliko pove o njegovi sposobnosti razumevanja politične igre. »Nekdo, ki pričakuje, da mu bodo na plaži, ki je polna brisač, vsi začeli umikati svoje, da se bo udobno namestil in to na najboljše mesto ob vodi, pač nima realne predstave ne o sebi, ne o zakonitostih politike,« ga o realpolitiki nadalje upravičeno podučuje Šarec.
“Politika je boj, v katerem ti ni nič podarjeno,” pokroviteljsko nadaljuje kamniški komik. In Golobov team bi bil res neumen, če iz podarjenega penala političnemu naivnežu ne bi zabil gola. Zato je Prebilič dobil košarico, ki si jo je tudi zaslužil.
Naj raje vabi tiste, ki lahko postanejo del rešitve, ne pa ostanejo del problema!
Vladimir Prebilič je namreč na kavo vabil napačne ljudi – tiste, ki jih večina Slovencev smatra za del problema in ne del rešitve. Golobovo vlado podpira zgolj okoli 30 odstotkov volivcev, Janšo dobrih 20 odstotkov, vse vmes pa je velika neobdelana njiva, v katero bi moral zaorati vsak (pre)drznež, ki ima ambicijo resno konkurirati obema hegemonoma.
Golobovo vlado podpira zgolj okoli 30 odstotkov volivcev, Janšo dobrih 20 odstotkov, vse vmes pa je velika neobdelana njiva, v katero bi moral zaorati vsak (pre)drznež, ki ima ambicijo resno konkurirati obema hegemonoma
Poudarek na “resno”, vsaj vsakršno oklevanje, neodločnost in drugo osciliranje, volivcem daje napačno sporočilo: da “wannabe” mandatarski kandidati niti sami ne verjamejo, da to lahko postanejo.
In ker od Goloba (ali od Janše) ne morejo pričakovati nič drugega kot vzgojne klofute, bi Prebilič (pa tudi Logar, Vrtovec, Han in in podobni) ustrezno ambicijo izkazali samo, če bi se dobili na kavi z resnim namenom formiranja tretjega bloka v slovenski politiki. Res da je to tvegano, manj udobno in vsaj v prvem poskusu najbrž še ne zmagovito – obstoječe ankete takšni opciji kažejo med 25 in 30 sedeži.
A to je zato, ker trenutno vanjo skorajda nihče ne verjame, niti ne polaga svojih upov, vključno z naštetimi političnimi akterji samimi. Tudi slovensko športno ekipo leta, NK Celje, je še pred nekaj leti s tribun podpiralo kakšnih 500 gledalcev na srečanje, zdaj jih je pa na najbolj brezvezni tekmi državnega prvenstva trikrat toliko, na derbijih in evropskih tekmah pa so tribune razprodane. Obrat in vero v nogometno ekipo mesta, ki velja za rokometno, je prinesel en sam človek z razmišljanjem izven okvirja, zmagovalno miselnostjo in vero vase ter svojo ekipo. Hegemona slovenskega nogometa, Olimpija in Maribor, Celjanom danes frustrirano gledata v hrbet, preroditelja pa vsa Slovenija želi za selektorja nacionalne reprezentance.
Dokler bodo politični akterji, ki se imajo za “zmernejše”, “spoštljivejše”, skratka moralno in drugače superiorne od obeh igralcev, ki trenutno obvladujeta sceno, postopali ziheraško, bojazljivo, pragmatično in brez vere v lasten uspeh, bodo ostali točno tam, kjer jim prostor odrejajo Šarec in podobni. Ko pa se bodo našli takšni z nekaj več poguma in vere vase ter nenazadnje v volivce, site ujetosti v slovenski duopol, bo tudi ta betonska kapa enkrat počila in se ob zadostnem pritisku nazadnje razbila na prafaktorje.
A sodeč po njihovih ravnanjih se vse bolj zdi, da trenutni “wannabe” rešitelji slovenske stvarnosti za kaj takšnega niso iz pravega testa.
Komentirajo lahko naročniki