Komentira: Andreja Barat
Vsi smo slišali in videli, kaj se je zgodilo na Ptuju. Tudi tisto, kar se je zgodilo kakšno leto nazaj v Celju. Vsi smo ogorčeni, bijemo plat zvona, pišemo članke, snemamo oddaje, sklicujemo strokovnjake, pozivamo k spremembam. Nekateri celo s seznami nasilnežev pozivajo k linču, kar je seveda del problema in ne rešitve. Verjetno pa nam je jasno, da o vsem tem ne bi vedeli ničesar, če stvari ne bi slučajno bile posnete in deljene izven zaprtega kroga. Pol Slovenije mora videti tvoje ponižanje, da se na pritisk javnosti pristojne službe končno zbudijo in se nekaj začne dogajati, kar je dvojni zločin nad žrtvijo.
Žalostno dejstvo je, da skoraj vsak slovenski devetošolec pozna podobne primere v svojem lokalnem okolju.
Dvojni zločin
Saj se še vsi spomnimo ravnatelja Merca, ki je dobil inšpekcijo, ker je dvema učencema za nekaj dni pred počitnicami prepovedal priti v šolo, ker sta v bazenu spolno nadlegovala sošolko, češ, da jima je kršil pravico do izobraževanja. Takrat smo na veliko debatirali v medijih, ali je storil prav ali ne. Danes žanjemo sadove takratne pomehkuženosti in omahljivosti.
Ker gospod Merc očitno ima hrbtenico, je svoje stališče v medijih samozavestno zastopal. Koliko ravnateljev v Sloveniji pa je ob podobnih primerih raje tiho in stvari pomete pod preprogo, saj je zadnje, kar želijo, medijska publiciteta? Mu je kdo podelil priznanje, kakšen inštitut recimo, ker je zaščitil dekle in fantoma (ter njunim staršem!) pokazal, da ne morejo brez posledic početi vsega, kar si zamislijo in pri tem vztrajal?
Starši smo zahtevali vso vzgojno moč zase
Danes smo postavili otrokove pravice na najvišji piedestal, šoli in učiteljem odvzeli vsako vzgojno moč, službam CSD naredili odličen ščit v obliki birokracije, policiji in sodiščem pustili neomejeno veliko časa, da premaknejo prvi papir v postopku, strokovnim službam prepustili zgolj pogovarjanje … in vso vzgojno moč dali v roke staršev. Kar v praksi pomeni, da če starš ne dovoli, se otroku ne more nič zgoditi, še opomina ne more dobiti.
Če je tako, potem obstaja samo ena oseba, ki jo moramo klicati na odgovornost, ko otrok stori kaznivo dejanje. Oziroma dve osebi. To sta otrokova starša.
Če smo se odločili za družbeni konsenz, da je vsa vzgoja v rokah staršev in če mora ravnatelj skoraj sklicati komisijo, da lahko učencu pogleda v torbo in če župan ali katerikoli odrasli pravzaprav, ne sme majhnih vandalov prijeti za ovratnik in zahtevati, da poberejo razmetane smeti in otroka lahko vzgajajo in korigirajo samo starši – potem morajo tudi za dejanja otrok odgovarjati starši.
Subjektivna odgovornost
V četrtkovi Tarči (priporočam ogled) je Dan Podjed izrekel zanimivo trditev, ki bi jo veljalo čimprej spraviti v prakso. Lastnik otrokovega pametnega telefona je starš. On je tudi plačnik mobilnih storitev. Telefon je torej njegov. Če njegov otrok z njegovim telefonom na šolskem wc-ju posname sošolko in to objavi (kar je pravzaprav snemanje in razširjanje otroške pornografije) – bi moral za to kazensko odgovarjati. Otroku je namreč dal v roke orodje in orožje, ne da bi ga najprej naučil, kaj je prav in kaj ne. Zgolj nekaj sankcioniranih primerov, bi gotovo hitro popravilo stanje in prepričanje otrok, da lahko v anonimnosti spleta počnejo karkoli in veliko otrok bi na hitro ostalo brez telefonov.
V Srbiji so obsodili tudi starše trinajstletnega strelca. Odgovorna sta, ker sta otroka slabo vzgojila, mu dajala slab vzgled in mu privzgojila ‘hudobne’ navade.
Če želimo starši povsem sami skrbeti za svoje otroke – v smislu, da mojemu otroku ne sme postaviti meja nihče drug kot jaz in samo, če se jaz strinjam, potem je prav, da za svoje vzgojno delo nosim polno odgovornost.
Nihče ni otok
Seveda to ni realno in tudi za otroke (ki niso sami krivi, če so otroci kretenov) bi bilo slabo. Zato potrebujemo nov družbeni dogovor.
Vsi, ki imamo otroke vemo, da kljub najboljšim namenom delamo pri vzgoji tudi napake, zato potrebujemo pomoč. Resnično velja rek, da otroka vzgaja cela vas. Zato rabimo pomoč vzgojiteljice v vrtcu, ki otroka vidi drugače kot mi, rabimo pomoč učitelja v šoli, ki vidi kako otrok deluje v skupini, včasih rabimo tudi pomoč različnih strokovnih služb in v skrajnem primeru tudi policije. Pa ne v prvi vrsti zaradi nas staršev, pomoč rabimo zaradi otrok. Kajti velika škoda bi bila, da bi ga zaradi lastne nesposobnosti in lažne iluzije o našem idealnem starševstvu, prikrajšali za to, da postane zadovoljen in funkcionalen član družbe.
Komentirajo lahko naročniki