To je razlog, da se sindikati borijo za nižje plače delavcev

Zdi se, da imamo v Sloveniji res narobe svet. Pri nas se namreč sindikati (vedno znova) borijo za nižje plače zaposlenih. Nedavno je bil sprejet interventni zakon, ki sicer res posega na precej različna področja, a v glavnem prinaša manj davčnih bremen in birokracije. Proti je bila pred leti že takratna predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Lidija Jerkič, proti je danes predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj.

Kaj je o @vladaRS noveli Zakona o dohodnini povedala predsednica #ZSSS #LidijaJerkič: “Na katerikoli način razmišljam, kako razložiti, zakaj nismo zelo navdušeni za takšno spremembo, ki prinaša večji neto prejemek, NE ZNAM.” (Radio Prvi, Studio ob 17.00, 10. maj 2021). Več ⬇️ … pic.twitter.com/Pt4yGp1Zt7

— Jure Ferjan (@JureFerjan) October 26, 2021

Sindikati so zgolj v treh dneh uspeli zbrati 47 tisoč podpisov za referendum proti temu zakonu.

Na prvi pogled to deluje skregano z zdravo pametjo. Zakaj bi bili sindikati, ki se zgodovinsko vendar borijo za to, da bi delavec imel več – pravic, svobode, zaslužka – proti temu, da zaposlenim ob koncu meseca ostane več na računu?

A v resnici takšno stališče ni nelogično. S stališča sindikalistov je celo povsem razumljivo.

Zakaj?

Biti sindikalist je danes služba kot vsaka druga. Pravzaprav precej uspešna služba. Kot so pred leti razkrili na portalu Finance, so plače zaposlenih v sindikatih med najvišjimi v državi. Portal Bloomberg je poročal o tem, da je 20 največjih slovenskih sindikatov leta 2023 skupaj ustvarilo 18 milijonov evrov prihodkov.

Če pogledamo javno dostopne evidence, je bilo lani podobno. Že deset največjih sindikatov je skupaj ustvarilo 15,7 milijona evrov prihodkov, vsi slovenski sindikati skupaj pa dobrih 49 milijonov evrov. Prihodke ustvarjajo s članarinami in plemenitenjem obstoječega premoženja (nepremičnine, delnice …).

Biti v vodstvu sindikatov danes pomeni imeti dobro plačano, spoštovano in vplivno kariero. Ki pa ima eno veliko pomanjkljivost.

To je, da potrebuje nezadovoljne delavce. Delavce, ki se jim zdi, da se jim nekaj jemlje, da se jim godi krivica. Delavce, ki niso zadovoljni s svojim delodajalcem in ki se jim zdi, da jih le ta želi izigrati.

Zato si sindikalisti logično ne želijo močnega in uspešnega gospodarstva. Želijo si gospodarstvo, ki plava toliko nad vodo, da je dovolj zaposlenih, ki plačujejo članarine, ampak tudi dovolj neuspešno, da so zaposleni nezadovoljni. To krhko ravnovesje, je za sindikate nujno. Brez njega, potreba po sindikatih izgine in s tem tudi njihove lepe službe in njihov vpliv.

Sindikalisti si ne želijo močnega in uspešnega gospodarstva. Želijo si gospodarstvo, ki plava toliko nad vodo, da je dovolj zaposlenih, ki plačujejo članarine, ampak tudi dovolj neuspešno, da so zaposleni nezadovoljni.

Kakšne zaposlene ustvarja močno gospodarstvo?

Poglejmo logično – če imamo močno gospodarstvo, imamo tudi zadovoljne zaposlene. Uspešna podjetja dobro plačujejo svoje zaposlene in si prizadevajo, da so zadovoljni. Delavci imajo v močnem gospodarstvu odprtih veliko možnosti in lahko izbirajo najboljšega delodajalca. Ponujena so jih dodatna usposabljanja in izobraževanja, službena vozila, oprema, raznorazne ugodnosti … Če so sposobni in ambiciozni, lahko v močnem gospodarstvu tudi sami precej preprosto postanejo delodajalec.

Ali takšni zaposleni potrebujejo sindikalista? Niti ne.

Kdaj pa delavec sindikalista res potrebuje? Takrat, ko so razmere slabe. Ko so delavci izkoriščani, ko se jim kršijo pravice, ko je delovnih mest malo in so zato hitro pogrešljivi. Potrebovali so ga v dobi industrializacije in marsikje po svetu ga potrebujejo še danes.

Tudi v Sloveniji bi sindikate najbolj potrebovali prav najranljivejši: tuji delavci, ki so zaradi slabšega znanja jezika, pomanjkljive informiranosti in odvisnosti od posrednikov bistveno bolj izpostavljeni izkoriščanju. A ti praviloma niso najzanesljivejši vir članarin. Zato se sindikalna energija raje usmerja tja, kjer so članarine redne, službe varne in politična mobilizacija lažja.

V močnih gospodarstvih pa je danes pogosto tako, da sindikati bolj potrebujejo delavce kot delavci sindikate.

Spominsko društvo za ohranitev sindikalnih privilegijev

Številni zaposleni so to že spregledali. Močno in uspešno gospodarstvo samo ve, da potrebuje zadovoljne in dobro plačane delavce. Zaščito pravic zaposlenih je že davno prevzela država in tudi družbeno so splošno sprejete. Zato sorazmerno z rastjo gospodarstva narašča tudi zadovoljstvo zaposlenih in upada članstvo v sindikatih. Delež sindikalno organiziranih delavcev se je pri nas z nekdanjih skoraj 70 odstotkov leta 1991 znižal na današnjih približno 20 do 25 odstotkov.

V luči tega, nasprotovanje sindikatov interventnemu zakonu, ki prinaša nižje davke večini zaposlenih, ni več tako zelo nelogično. Če k temu prištejemo še, da so sindikati v Sloveniji še politično orodje v rokah levice, je slika še bolj jasna. In če k temu dodamo še predlagano novelo Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da se sindikalne članarine članov sindikata ne odvajajo več avtomatsko od plače vsak mesec, ampak jih bodo zaposleni plačevali sami, kot vse svoje druge položnice … je bes sindikatov povsem razumljiv.

Le da vsi delavci tega še niso spoznali. Sindikalisti jim danes očitno še vedno uspejo prodati svojo uspešno kariero pod masko socialistične solidarnosti. Videli bomo, kako dolgo bodo delavci še kupovali zgodbo, da se sindikalisti zanje borijo tako, da nasprotujejo ukrepom, ki bi jim pustili več njihove lastne plače.