To, da smo Slovenci, ni dovolj

Eno najbolj čustvenih praznovanj slovenstva je vsakoletna Planica ob koncu marca, ki ji Mednarodna smučarska zveza za skoke, FIS, že vse od leta 1980 zaupa finale svetovnega pokala. Smučarski poleti v Planici nas navdušujejo zaradi uspehov naših skakalcev, močna čustva pa posebej vzvalovijo ob vihranju nepregledne množice slovenskih zastav.

Vsak, ki pride Planico, je ponosen, da ima njegova dvomilijonska država tako dobre skakalce. Zastave, ki plapolajo pod Poncami, nas povezujejo kot narod, ki se zaveda svoje narodne zgodovine, ceni svojo samoniklo kulturo in je ponosen na raznolikost slovenskih pokrajinskih izročil. Planica je eden od simbolov narodne enotnosti, ker je praznik slovenstva, pri čemer ni bistveno, kako kdo to razume, dojema in občuti.

Nekaj dni po vrnitvi iz Planice se evforija izpod letalnice počasi porazgubi v prozaični vsakdanjosti. Planiški ritual, ki utrjuje zavest pripadnosti slovenstvu, se seli v ozadje in v podzavesti deluje naprej, kjer na nezavedni ravni še naprej krepi narodno in kulturno identiteto.

A najpomembnejše za človeka se od tu naprej šele začenja. Narodna zavest tvori namreč le eno od plasti naše osebnostne identitete. Ko ozavestimo, da smo Slovenci, se odpre potreba po še globlji utemeljenosti naše osebnostne biti. Nekateri te potrebe ne zaznajo, drugi jo slutijo, a je ne odkrijejo, a niso redki, ki se ustavijo in ne iščejo naprej. Zato ne opazijo, da njihova pripadnost slovenstvu nima večjega vpliva na globlje plasti njihove osebnosti, na tiste globine duše, kjer se oblikujejo moralne odločitve, kjer se srečujeta duši moža in žene, ki želita biti eno v Bogu, ali še globlje, na tisti del kamrice srca, kot bi rekel Ivan Cankar, kjer se človek srečuje z Bogom.

Narodna zavest tvori le eno od plasti naše osebnostne identitete. Ko ozavestimo, da smo Slovenci, se odpre potreba po še globlji utemeljenosti naše osebnostne biti

Tudi nekateri sodobniki Janeza Krstnika niso prišli dlje kot do zgornje, narodne in kulturne ravni svoje identitete. To se je, kot pripoveduje evangelista Luka, pokazalo v času Tiberija, naslednika cesarja Avgusta, ko je Janez Krstnik prehodil vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanja grehov (Lk 3,3). Množice, nadaljuje Luka, so prihajale k njemu.

Toda Janez Krstnik je hitro opazil, da so ti, ki so se zbirali okoli njega, zelo različnih naziranj in interesov. Nekateri so pogledovali za Janezom iz radovednosti, drugi pa so začutili, da bi bilo treba Janezov klic k spreobrnjenju vzeti zares. Toda zanimivo, Janez Krstnik je opazil, da so se v množico prikradli še neki posebni ljudje, zato je želel najprej obračunati z njimi.

V oči mu je padlo obnašanje skupine Judov, ki so se ponašali s svojo pravovernostjo. Tem prišlekom, za katere je Janez menil, da sploh nimajo osebne vere, ker vero enačijo s pripadnostjo narodni kulturi, je vrgel v obraz: »Gadja zalega« (Lk 3,7). Janez je očitno pričakoval njihov negativen odziv in izraze globoke užaljenosti, ker jih javno razkrinkal. Še preden so mu utegnili ugovarjali, je Janez nadaljeval: »Ne začenjajte sami pri sebi govoriti ‘Abrahama imamo za očeta’« (Lk 3,8). Judovskim nacionalistom je namreč zadostovala zavest, da so Abrahamovi potomci, njegova kri, in s tem pripadniki judovskega naroda, ki je izbrano ljudstvo, sveto in nekaj posebnega med vsemi narodi.

Poslanstvo Janeza Krstnika je bilo v tem, da relativizira pomen zavesti o pripadnosti judovskemu narodu, ker je nacionalna identiteta samo površinska, je sicer nepogrešljiva, a ne sega v jedro človekove duše. Janez jim je želel odpreti oči, da rojstvo iz judovske krvi in mesa ni dovolj. Tega niso bili zmožni razumeti, zato se jim ob Janezovem krščevanju niso odprla nebesa kot nekaterim drugim. Posledice te zamejene identitete, skrčene na nacionalno, so se izkazale za katastrofalne. Prav goreči Abrahamovi potomci, ki jih je Janez označil za gadjo zalego, so zaradi svoje duhovne plitvosti in nacionalne zagrizenosti tri leta pozneje podlegli propagandi kralja Heroda ter velikih duhovnikov Ane in Kajfe, se pustili nahujskati in na veliki petek pred Pilatovo sodno palačo kričali: »Križaj ga! Križaj ga!«

Nagovor sem začel s Planico ter nacionalnim ponosom in prebujanjem domovinskih čustev ob uspehih naših skakalcev. Z vsem tem seveda ni nič narobe. Biti ponosen na dosežke svojih rojakov je moralno popolnoma legitimno. Z opisom Janezovega srečanja s skupino rojakov ob Jordanu, zaverovanih v svoj rod, v Abrahamovo potomstvo, sem želel opozoriti, da je treba iti globlje od nacionalne vzhičenosti, ker je ta, če ni nadgrajena z identiteto, ki sega v višje plasti osebnosti, nezadostna, v posebnih okoliščinah pa lahko kot pri pravovernih Judih postane netivo sovraštva in izključevanja.

Treba je iti globlje od nacionalne vzhičenosti, ker je ta, če ni nadgrajena z identiteto, ki sega v višje plasti osebnosti, nezadostna, v posebnih okoliščinah pa lahko kot pri pravovernih Judih postane netivo sovraštva in izključevanja

Moralno življenje in vera v Boga

Številni drugi, ki so se zbrali ob Janezu Krstniku, ko je krščeval v reki Jordan, so bili zelo drugačnih od tistih, ki jim je Janez zabrusil, da so gadja zalega. Te je Janez zadel v srce. Zanje ni bilo nobenega dvoma, da jih je Janez klical k spreobrnjenju mišljenja in delovanja. Klicu se niso izmikali, ampak so Janeza naravnost vprašali: »Kaj naj torej storimo?« (Lk 3,10). Njegov odgovor je bil zelo konkreten: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako« (Lk 3,11). Nagovorjene so se čutili celo ozkosrčni in goljufivi cestninarji. Njim je rekel: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano« (Lk 3,13). Vojakom pa je enako vprašanje naročil: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo« (Lk 3,14). Tega se namreč vojaki zlasti v vojni redko držijo.

Janez Krstnik je s svojim oznanilom nagovoril globine duš tistih, ki so mu priznavali grehe. Krstil jih je tako, da so se potopili v reko. S tem so pokazali pripravljenost za prerojenje in željo, da v njih umre stari grešni človek. Zanje je bila zvestoba Sinajski postavi, desetim Božjim zapovedim, nekaj svetega. Svoje moralno življenje so povezovali z vero v Boga.

To posebej poudarjamo zato, ker je bilo povezovanje etike z vero v Boga v 18. stoletju nasilno prekinjeno. Razsvetljenstvo je etiko gradilo samo še na umu. Moralna načela so se oddaljila od Boga in postala stvar golega razumskega razmisleka. Ta pa je bil od filozofa do filozofa različen, zato od takrat naprej izdelujemo najrazličnejše etične kodekse, ki so bolj ali manj mrtva črka na papirju.

Etični standardi so bili od 18. stoletja naprej razbiti; danes so razbiti še bolj, ker so povsem poljudni, saj ljudje pretežno živijo le še po načelu osebnih afinitet. S tem je razpadla tudi duhovna skupnost, ki so jo nadomestil raznorodni nacionalizmi, liberalizmi ter levi in desni kolektivizmi.

Pomen krsta

Jezusov krst v reki Jordan nas spomni na bistvo krsta. Prvo dejanje krsta je potop v vodo, kar je sedaj skrčeno na oblivanje z vodo, zato so imele nekdanje krstilnice stopnice v bazen, v katerem se je novokrščenec potopil v vodo, ki je simbol smrti; vode vesoljnega potopa, vode, ki poplavijo pokrajino, so lahko smrtonosne. Na eni strani krst pomeni dotik smrti, sestop v vodo smrti, stik s točko, do katere nas pripelje zgolj naravna pot. Narava je namreč umrljiva. Na drugi strani krstne resničnosti pa je izstop iz vode smrti, ko se odpre nebo; Božji Duh se spusti nad novokrščenca, kot nekoč nad Jezusa, in ga dvigne iz smrti v novo življenje, ki je Božje življenje.

Tako Bog pri krstu prešine vse ravni človekove osebnosti, kajti vse ravni so ranjene z izvirnim grehom in potrebne odrešenja. Pri krstu Bog s svojo odrešenjsko močjo najprej vstopi v najnižjo raven naše biti, v naše meso in kri, v naše nezavedno in iracionalno, v našo nagonsko raven; nato njegov Sveti Duh prešine tudi naš čustveni svet, ki je vedno labilen, ranljiv in v nevarnosti, da se v njem kaj usodno zalomi.

Božji Duh pri krstu presvetli tudi naš um, da ne sledimo več le svojim predstavam, načrtom in vizijam, marveč svoje umevanje postavimo v presojo Božji modrosti in umnosti, in upoštevamo zdravilni dar Svetega Duha, ki je strah božji, da v svoji samozadostni zagnanosti ne bi zašli. In končno, pri krstu Sveti Duh presvetli tudi našo duhovno dušo, ki povezuje v enoto vse naše bitje, vse plasti naše osebnosti, od najnižje do najvišje.

Naj se za konec zopet vrnem v Planico. Pravo domoljubje, iskrena domovinska ljubezen do slovenstva, ki nikogar ne izključuje in podcenjuje, je dejanska takrat, če Božji Duh, On, ki je ljubezen, prešinja vse plasti naše osebnostne biti. Potem lahko upamo, da se strastno navijanje za svoje športnike ne bo sprevrglo v zavist in ignoranco do drugih in drugačnih.

Krstna milost, ki se ji odpiramo mnogokrat na dan, nas tudi normalizira, da brez nervoze sprejemamo in ljubimo sebe in svoje bližje, svojo domovino in kot državljani sveta tudi vse druge, ki jim je Bog stvarnik podaril človeško življenje.