Temna stran nove Južne Afrike: mavrični narod med strahom belcev in izgonom afriških migrantov

Južna Afrika je bila nekoč veliki simbol konca 20. stoletja: država, ki je iz apartheida, rasne segregacije in bližine vojne stopila v demokracijo z Nelsonom Mandelo na čelu. Bila je vizija, da lahko družba, zgrajena na ponižanju večine, izbere spravo namesto maščevanja. 

Tri desetletja pozneje je ista država prizorišče drugega, precej temnejšega prizora: policija varuje ulice Johannesburga in Durbana, trgovine zapirajo vrata, migranti iz Malavija, Zimbabveja, Mozambika in Nigerije pa čakajo na avtobuse domov, ker so jim lokalne skupine postavile neformalni rok, naj zapustijo državo.

Temnopolti proti migrantom

Južnoafriška vlada tega roka sicer ne priznava, toda strah je resničen. V državi namreč obstaja veliko skupin, ki spodbujajo proteste proti migrantom. Gre za skupine: March and March, Operation Dudula in Progressive Forces, predsednik Cyril Ramaphosa pa je voditelje protestov pozival k nenasilju, medtem ko je policija okrepila prisotnost v velikih mestih.

Ta prizor je na prvi pogled paradoks. Država, ki je svet učila jezika vključevalnosti, danes proizvaja izključevanje. Toda tarče niso več le Afrikanerji (beli Južnoafričani) ali dediči apartheida. Vse pogosteje so tarče revni afriški migranti, ljudje iz držav, ki so bile nekoč zaveznice južnoafriškega osvobodilnega boja. V tem je kruta ironija: Južna Afrika, ki se je po letu 1994 predstavljala kot »mavrični narod«, zdaj postaja prostor, kjer del temnopolte večine svojo jezo usmerja proti drugim temnopoltim Afričanom.

Nerazrešena zgodovina

Da bi razumeli današnje napetosti, se je treba vrniti k apartheidskemu izhodišču. Apartheid ni bil zgolj sistem »ločenosti«. Bil je politični in gospodarski red, v katerem je bela manjšina nadzorovala zemljo, podjetja, državo, policijo in gibanje ljudi. Infrastruktura, rudniki, železnice, mesta in industrija so nastali v sistemu, ki je bogastvo gradil tudi na poceni in prisilno omejenem delu črnske večine. 

Ko se je apartheid končal, se je Južna Afrika odločila za kompromis. Ni prišlo do popolne nacionalizacije, množičnega izgona belcev ali revolucionarne prerazporeditve lastnine. Bela manjšina je izgubila monopol nad oblastjo, ni pa izgubila večine gospodarske moči.

To napetost kažejo tudi poznejši podatki: po poročanju New York Timesa, ki se sklicuje na južnoafriško komisijo za zaposlitveno enakost, so belci leta 2024 zasedali približno 61 odstotkov najvišjih menedžerskih položajev, čeprav predstavljajo le 7,5 odstotka prebivalstva.

»Kill the Boer!« (ubij kmeta!) in strahovi belcev

Vzporedno s socialnim razočaranjem se je ohranila tudi stara rasna simbolika. Pesem »Dubul’ ibhunu« oziroma »Kill the Boer / Kill the Farmer«, ki bi se v slovenščini glasila ubij kmeta!  je za del črnske politike ostanek osvobodilnega boja, za številne Afrikanerje pa zveni kot neposredna grožnja. To je postalo eno ključnih kulturnih bojišč nove Južne Afrike.

“Kill the Boer/White farmer” earlier Today. So much for Human Rights Day.. https://t.co/BBhKbiwJ9U

— Boer (@twatterbaas) March 21, 2025

Južnoafriška sodišča so odločala ali gre v pesmi za za sovražni govor; po poročanju Legalbriefa je vrhovno pritožbeno sodišče presodilo, da petje pesmi sodi v okvir svobode izražanja in ni dobeseden poziv k ubijanju kmetov ali belih Afrikanerjev, ustavno sodišče pa marca 2025 pritožbe ni sprejelo v vsebinsko obravnavo.

Toda pravo in psihologija nista isto. Tudi če sodišče pesem razume kot zgodovinski simbol, jo mnogi belci slišijo kot napoved maščevanja. Na tej točki vstopi Julius Malema in njegova stranka Economic Freedom Fighters. EFF je stranka, ki uporablja militantno revolucionarno ikonografijo, govori o razlastitvi “belske” zemlje brez odškodnine in s simboliko pogosto hrani najgloblje strahove Afrikanerjev. 

Ob velikih besedah pa obstaja tudi resnično nasilje. Beli kmetje so bili pobiti, pogosto brutalno. Takole je o tej tematiki predsednika Ramaphoso spraševal ameriški predsednik Donald Trump:

Toda tu se začne druga informacijska vojna: ali gre za dokaz »genocida nad belci« ali za del širše južnoafriške epidemije nasilnega kriminala?

Namesto mavričnega naroda separatizem in ločevanje

Del belih Afrikanerjev se na vse te strahove odziva z umikom. Najbolj znan simbol je Orania, majhno afrikanersko mesto v Northern Capeu, ki deluje kot samozadostna, izključno afrikanerska skupnost. Reuters je Oranio opisal kot naselje približno 3.000 ljudi, ustanovljeno leta 1991, ki pobira lokalne prispevke, zagotavlja storitve in ima celo svojo neformalno valuto; njeni voditelji govorijo o samoodločbi, kritiki pa jo vidijo kot belski separatizem.

Orania je za nekatere dokaz, da se belci v novi Južni Afriki počutijo ogrožene in iščejo prostor, kjer bodo lahko ohranili jezik, kulturo in varnost. Za druge je dokaz, da del Afrikanerjev nikoli ni zares sprejel konca rasno ločenega reda. V obeh primerih kaže isto: projekt mavričnega naroda nove Južne Afrike ni ustvaril zaupanja, ki bi preseglo zgodovinski strah.

V to notranjo krizo je vstopil še Donald Trump. Njegova administracija je belim Južnoafričanom, predvsem Afrikanerjem, odprla izjemno ugodno begunsko pot v ZDA, medtem ko je za migrante iz drugih kriznih območij ohranil blokado.

Žrtve najprej belci, nato še črnci

A kljub vsemu napisanemu najbolj neposredne tarče temnopolte večine niti niso več le belci, ampak vedno bolj priseljenci iz drugih afriških držav. Operation Dudula, danes najbolj prepoznavno anti-migrantsko gibanje, ki se je začelo kot ulična formacija, ki zapira trgovine tujcev, preverja dokumente in migrante obtožuje kriminala, drog in kraje služb. BBC opisuje gibanje kot najvidnejšo anti-migrantsko ulično silo v državi; beseda »dudula« v zulu jeziku pomeni »odstraniti na silo«.

Statistics South Africa navaja, da je bilo leta 2022 v državi približno 2,4 milijona priseljencev, kar je 3,9 odstotka prebivalstva. Reuters je v razlagi anti-imigrantskih protestov opozoril, da so trditve o migrantih kot glavnem viru kriminala in brezposelnosti pogosto v nasprotju z resničnimi podatki; migranti predstavljajo razmeroma majhen delež prebivalstva, mnogi pa javne storitve uporabljajo manj, ker se bojijo pregona.

Zulujski kralj podi migrante

Kljub temu se gibanje Dudula vse bolj širi. Njeni člani so zapirali klinike za migrante, preverjali osebne dokumente in tujcem preprečevala dostop do zdravstvene oskrbe. Dodatno težo ima dejstvo, da anti-migrantskega jezika ne uporabljajo le obrobne skupine. Zulujski kralj Misuzulu kaZwelithini je v govoru uporabil žaljiv izraz »kwerekwere« za afriške migrante in dejal, da morajo tujci oditi. Njegov govor je bil posebej simboličen, ker Zulujska monarhija nima formalne politične oblasti, ima pa velik kulturni vpliv.

 Tu se zgodba sklene v krog. Boj proti apartheidu je bil boj proti državi, ki je ljudi razvrščala po pripadnosti in jim na tej podlagi določala pravice. Današnji anti-migrantski aktivisti počnejo nekaj podobno nevarnega, čeprav iz drugega zgodovinskega položaja: pred klinikami, šolami in trgovinami odločajo, kdo spada v skupnost in kdo ne.