Zakulisje reševanja Slovencev z Bližnjega vzhoda: dva diplomata za tisoč ljudi

Ko so se nad Bližnjim vzhodom zaprle zračne poti in so nebo razsvetlile rakete, se je za stotine slovenskih turistov dopustniški raj v trenutku spremenil v logistično past.

Zgodbe o evakuaciji Slovencev iz Dubaja in širše regije razkrivajo kompleksno pripoved o dveh obrazih iste operacije: o požrtvovalnosti diplomatov na eni strani ter o globokem občutku zapuščenosti in komunikacijskem kaosu na drugi.

Ko telefon ne pozvoni

Za gospo Mojco, ki se je z družino vračala s Filipinov in je imela v Dubaju načrtovan dvodnevni postanek, se največji strah ni skrival v raketah, temveč v tišini na drugi strani linije. Čeprav se je na seznam za pomoč prijavila takoj, odgovorov ni bilo.

“Petkrat sem poslala e-mail na veleposlaništvo, klicali so jih moji sorodniki iz Slovenije. Zagotovili so jim, da imajo vse podatke. Ko pa sem končno sama poklicala tja, mi je uslužbenka hladno rekla: ‘Nimamo vaše telefonske številke,'” nam je opisala absurdno situacijo.

Po njenih besedah so večkrat poskušali stopiti v stik z veleposlaništvom in ministrstvom, a so odgovore dobivali počasi ali pa sploh ne. Ko sta iz Dubaja proti Evropi že odleteli prvi evakuacijski letali, o tem niso bili obveščeni. Na letalo so se uspeli vkrcati šele potem, ko je sama poklicala na veleposlaništvo in izvedela, da je na voljo še nekaj prostih sedežev.

“Rekli so nam, naj pridemo na letališče, če želimo poskusiti. Hiteli smo tja in imeli srečo, da smo dobili zadnje sedeže,” opisuje.

Kot pravi, je bil največji problem komunikacija. Veliko Slovencev je informacije o letih dobivalo iz medijev ali med seboj prek družbenih omrežij. V skupini na aplikaciji WhatsApp naj bi bilo okoli 120 ljudi, ki so potovali v lastni režiji in so si morali vračanje domov organizirati sami.

Negotovost in zmeda

Še bolj dramatično je bilo v prvi evakuacijski skupini, ki so jo z avtobusi prepeljali v Oman. Primož Arzenšek, eden od potnikov, je na družbenih omrežjih opisal ure negotovosti na letališču v Maskatu. Namesto urejenega prevoza jih je pričakalo spanje na mrzlih letaliških tleh, brez odej in z minimalnimi informacijami.

“Opazovali smo, kako državljani Avstrije, Češke in Gruzije prihajajo, se prijavijo in odletijo domov. Mi pa smo čakali brez pojasnil,” piše Arzenšek.

Dodatno zmedo je povzročil trenutek, ko so potniki v roke dobili karte za Aman v Jordaniji – le streljaj od takratnega žarišča konflikta. Nastala je zmeda, šok, celo panika, nekateri na letalo niso želeli. Šele kasneje so izvedeli, da gre za tehnični postanek v Akabi zaradi točenja goriva, a pomanjkanje jasne komunikacije je med potniki zasejalo nepotreben strah.

Vseeno pa je pohvalil slovensko veleposlanico v ZAE Natalio Al Mansour: “Vaše delo, sočutnost in prizadevanja so neizmerna,” je zapisal.

“Lagali so nam iz ure v uro”

Zelo kritični v odprtem pismu zunanji ministrici Tanji Fajon pa so bili potniki – podpisani zgolj kot “Vsi starši”. Poudarjajo, da so med čakajočimi bili tudi dojenčki in majhni otroci. Nekateri starši, izčrpani od negotovosti, so na koncu sami kupili letalske vozovnice za več tisoč evrov, samo da bi družino spravili na varno.

Avtorji pisma ministrstvu očitajo predvsem slabo organizacijo in pomanjkanje komunikacije. Trdijo, da potniki niso dobivali zanesljivih informacij o čarterskem letu iz Jordanije, ki naj bi jih odpeljal domov, ter da so se napovedi o njegovem prihodu večkrat izkazale za napačne.

Potniki ministrstvu očitajo tudi, da družin v času, ko je postalo jasno, da letalo ne bo odletelo, niso namestili v bližnje hotele. Po njihovem mnenju je bila celotna operacija slabo organizirana, potniki pa so se počutili, kot da jih je država v kriznih razmerah pustila na cedilu.

Dva diplomata za tisoč ljudi

Anonimni vir z Ministrstva za zunanje zadeve je v pogovoru z nami spregovoril o zakulisju evakuacije slovenskih državljanov med stopnjevanjem konflikt na Bližnjem vzhodu. Njegove besede rišejo drugačno sliko od tiste, ki jo je javnost videla na televizijskih zaslonih.

Ko so Američani v regijo poslali letalonosilke, je bilo po njegovih besedah jasno, da se bo nekaj zgodilo. Kljub temu mnogi slovenski turisti niso upoštevali opozoril, ki so jih pristojni objavljali že tedne vnaprej. Dodaja, da informacije niso bile skrite – za vsako državo so na spletni strani ministrstva navedena priporočila glede varnosti potovanja.

Slovensko veleposlaništvo v Abu Dhabiju, ki pokriva celoten Bližnji vzhod, šteje le dve osebi. Kljub temu je po njegovem mnenju opravilo izjemno delo. “Na ministrstvu se je okrog 150 ljudi neprestano ukvarjalo s tem: klici, zveze, vse skupaj,” pojasni in posebej izpostavi konzularno službo, ki jo označi kot povsem neodvisno od politike.

“Peščica ljudi je urejala zadeve za tisoč Slovencev hkrati,” pojasnjuje vir z ministrstva. V kriznih razmerah, kjer so prioriteta ranljive skupine in kjer se dovoljenja za lete spreminjajo iz minute v minuto, zagotavljanje popolnih informacij v vsakem trenutku preprosto ni bilo mogoče.

Nerealna pričakovanja?

Eden od glavnih očitkov javnosti je bil, da so bili turisti prepuščeni sami sebi in da komunikacija ni delovala. Naš vir to delno prizna, a pojasni strukturne razloge. Ko so evakuiranci z avtobusi prišli do meje z Omanom, so morali čakati – ne po odločitvi slovenskega ministrstva, temveč ker je Oman začasno zaprl del zračnega prostora.

Podobno velja za preusmeritev v Akabo v Jordaniji, ki se je marsikateremu potniku zdela nelogična. “Definitivno jih ne bi nikamor poslali, kjer bi bilo slabše. Vse so usklajevali skupaj z EU – vsi so evakuirali po istih poteh.”

Poseben izziv so predstavljali državljani, ujeti na Maldivih. Nekateri so zahtevali, da po njih pride vojaško letalo Spartan ali Falcon. Sogovornik pojasni, zakaj to ni bilo izvedljivo: Spartan sicer sprejme 50 potnikov, a je za otoke premočan in prevelik. “Na polovici tistih otokov sploh ne more noben večji avion pristati. Tja letijo majhna letala. Torej so bila pričakovanja povsem nerealna.”

Sogovornik ne zanika, da je bila komunikacija problematična, a jo postavi v kontekst. Dežurna služba MZZ je bila preobremenjena, veleposlaništvo v Abu Dhabiju pa je imelo po ocenah stotine klicev na minuto. Ob tem se sprašuje, kaj so ljudje pravzaprav hoteli izvedeti. “Ko vsi govorijo, da niso imeli informacij, bi me zanimalo, kaj so pa pravzaprav hoteli vedeti.”

Omeni tudi tehničen problem: spletna stran ministrstva med krizo ni delovala. “To je problem IT-ja, in na to opozarjamo že zelo dolgo.”

Kar velik uspeh

Del javne razprave se je dotaknil vprašanja, ali je bila evakuacija bolj uspešna v času nekdanjega državnega sekretarja Andreja Štera. Sogovornik to zavrne. “Isti strokovnjaki so zdaj tam.” Šterovo priljubljenost pripiše komunikacijskemu slogu, ne pa večji učinkovitosti.

Posebej pohvali veleposlanico v Abu Dhabiju, ki jo uvrsti med pet najboljših slovenskih veleposlanikov. “Govori tekoče arabsko, ni politični kader – ona je res odlična veleposlanica.”

Sogovornik zaključi z mešanico razumevanja in jasnega sporočila. Razume strah povprečne družine, ki se prvič znajde na območju konfliktov. A hkrati poudari: “Razmere se iz pol ure v pol ure spreminjajo. Jaz mislim, da je že to, da so jih sploh spravili ven, kar velik uspeh.”

In še zadnje opozorilo, ki velja za vse bodoče potnike: “Preden nekam greš, se moraš malo pozanimati o razmerah.”

Po današnjih popoldanskih poročilih slovenskih portalov so na brniškem letališču že pristala tri letala z evakuiranimi Slovenci (eno iz Omana in dve iz Dubaja), s katerimi se je v domovino vrnilo več sto ljudi. Četrto letalo z novo skupino potnikov je še na poti oziroma je predvideno za prihod danes, saj evakuacija iz regije še poteka.

Težave z evakuacijo so imele tudi druge evropske države, saj je zaprt zračni prostor v regiji povzročil odpovedi letov in zamude pri organizaciji povratkov. Nemčija je tako prve državljane iz regije najprej pripeljala s komercialnimi leti, nato pa je v sredo v Frankfurt prispelo še prvo vladno evakuacijsko letalo, medtem ko je denimo Velika Britanija svoj prvi organizirani čarterski evakuacijski let iz Omana organizirala za sredo zvečer.

Lekcija za prihodnost?

Kljub srečnemu koncu in hvaležnosti nekaterih potnikov, kot je Urška Poček, ki je izpostavila olajšanje ob pristanku na Brniku, ostaja grenek priokus. Kritike ne letijo na trud diplomatov, temveč na sistemske luknje. V dobi digitalizacije so potniki pričakovali več kot le neodgovorjene klice – pričakovali so transparentnost in občutek, da država ve zanje.

Kot je povzela Počkova: “Nihče ni zahteval takojšnje evakuacije. Zahtevali smo dosegljivost in jasne informacije. To ni razvajenost, to je minimum.”

Komunikacija je bila, po enotni oceni vseh vpletenih, ključna luknja. Ne pomanjkanje volje, ne pomanjkanje sredstev – pač pa preprost, a dragocen vir zaupanja med državljani in državo v trenutku, ko je bil najbolj potreben.