Smo narod, ki je sprejel, da živi v mafijski državi. Samo da ji rečemo drugače

Včasih se v Sloveniji zgodi nekaj zanimivega. Ne zato, ker bi se zgodilo kaj novega, ampak zato, ker se nekaj starega prvič izreče naglas. In potem se narod obnaša, kot da je odkril Ameriko, čeprav je samo prvič pogledal skozi okno.

Prisluhi, ki te dni curljajo v javnost, so natanko to. Vsebinsko nismo izvedeli nič novega. Niti o energetiki, niti o pravosodju, niti o tem, kako se v Ljubljani “pospešuje” stvari, če jih razumeš pravilno. Nismo izvedeli ničesar, česar povprečen Slovenec ne ve že vsaj dvajset let, samo da tega ne pove na glas, ker je bolje biti “realen”. Realen v Sloveniji pomeni: ne drezaj, daj mir, saj veš, kako je. To je naš družbeni mir. Ne temelji na pravici, ampak na tišini.

Zato je afera samo v tem, da je to zdaj črno na belem. Ne samo “govori se”, ne samo “vsi vemo”, ne samo “nekaj je”. Zdaj je posnetek. In Slovenec, ta čudežna kombinacija moralizma in pragmatizma, reagira šele, ko dobi dokaz, ki ga lahko pošlje naprej. Ne reagira, ko se nekaj dogaja. Reagira, ko se nekaj objavi. Ko postane del kolektivne zabave.

To pove več o nas kot o njih. Mi smo narod, ki je sprejel, da živi v mafijski državi, samo da se temu ne reče mafijska država. Reče se: “povezave”, “omrežja”, “zakulisje”, “tranzicija”, “interesi”. To so naše evfemistične odeje, s katerimi pokrivamo isti problem, da se ponoči ne zbujamo preveč potni. In potem še naprej živimo v mitu o varni državi. V mitu o prav posebej načitanem in talentiranem narodu. V mitu o poštenem sistemu, ki ima sicer “napake”, a je v osnovi dober.

Smo narod, ki je sprejel, da živi v mafijski državi, samo da se temu ne reče mafijska država. Reče se: “povezave”, “omrežja”, “zakulisje”, “tranzicija”, “interesi”.

Prisluhi kot Potemkinova vas slovenske morale

Slovenija je postala lastna Potemkinova vas. Fasade so pobarvane, zastave visijo, konferenc je dovolj, komisij še več, pravna država pa je izgovorjena s takšno zanesljivostjo, kot da je s tem že uresničena. In večina ima od tega koristi. Nekateri neposredne, v evrih in pogodbah. Drugi posredne, v miru in udobju, ker ni treba ničesar tvegati. Če si dovolj tiho, si dovolj varen. To je slovenska različica družbene pogodbe.

Prisluhi so zato neroden krik, da je cesar gol. A kot ponavadi se ukvarjamo s tistim, ki je kriknil, ne s tem, v kakšnem stanju je cesar. Je bil zmontiran posnetek? Je bil iztrgan iz konteksta? Je bila past? Je bilo to politično obračunavanje? Vse to je seveda pomembno, ampak je tudi priročno. Ker ko se ukvarjaš z metodo, ti ni treba pogledati vsebine. Ko se ukvarjaš z etiko snemanja, ti ni treba pogledati etike sistema. Ko se ukvarjaš z vprašanjem, kdo je to naredil, se ti ni treba ukvarjati z vprašanjem, zakaj je to, kar je bilo povedano, sploh verjetno.

In verjetno je zato, ker Slovenija ni velika. In v majhni državi se vsi prej ali slej spoznajo. Ta pregovor uporabljamo kot šalo na vaških veselicah, v resnici pa velja na vseh nivojih. Pri energetiki, gradbeništvu, medijih, pravosodju in politiki. Samo da tega ne maramo priznati, ker bi potem morali narediti nekaj, kar Slovencu povzroča alergijo: postaviti mejo. Izreči “ne”. Reči, da to ni normalno. In potem to tudi živeti.

Država ni skupno dobro, ampak plen

Namesto tega imamo dve politiki in za eno dobro mafijo mafije. Vmes se vsi srečujejo na zajtrkih, konferencah, sprejemih, kuloarjih. En del se krega za kamere, drugi del se dogovarja za posle, tretji del pa skrbi, da se nič ne preveč podre. To je naš nacionalni šport: ohranjanje sistema, ker sistem omogoča udobno življenje dovolj velikemu številu ljudi. In kdor ga preveč strese, je problem. Ne sistem, kdor ga strese.

Zakulisje je pri nas pravilo zato, ker država v naši podzavesti še vedno ni “naša”. Ni skupno dobro, ampak plen. Nekaj, kar se osvoji, porazdeli, izkoristi, potem pa se zgražaš nad izkoriščanjem drugih. Tako kot da bi bili še vedno pod tujo oblastjo, samo da smo se tokrat preselili v vlogo domačih upravnikov, ki upravljajo isto logiko.

Tu se Slovenci radi skrijemo za kulturni arhetip, ki ga slavimo kot narodno modrost, v resnici pa je samo nacionalna racionalizacija: kompleks Martina Krpana. Tihotapca. Človeka, ki je ponosen, da je sistem prelisičil, ker je sistem “tuj”. In ker je tuji, ga je legitimno prevarati. Problem je, da smo ta refleks prenesli v lastno državo.

Seveda, da drugje tega ni. Je. Povsod so lobiji, povsod so posli, povsod so omrežja. Razlika je v odmerku. Razlika je v odstotkih. Pri nas so “procenti”, ki se izgubijo v kolesju sistema, tako visoki, da sistem diha na škrge. Ni več vprašanje moralne čistosti. Je vprašanje vzdržnosti. Država zmore prenesti nekaj trenja, nekaj zlorab, nekaj človeške slabosti. Ne zmore pa živeti, če je izčrpavanje sistematično, če je plenjenje metoda, in če je “normalno” postalo to, da se vsak pameten človek najprej nauči, kje se da kaj odnesti.

Država zmore prenesti nekaj trenja, nekaj zlorab, nekaj človeške slabosti. Ne zmore pa živeti, če je izčrpavanje sistematično, če je plenjenje metoda, in če je “normalno” postalo to, da se vsak pameten človek najprej nauči, kje se da kaj odnesti

Tudi resnica je lahko predvolilna

To ni vzdržno. Ne za sistem in tudi ne za parazite. Parazit lahko živi samo, dokler gostitelj živi. Ko gostitelj postane slabokrven, začne parazit paničariti, ker mu zmanjkuje hrane. Takrat se pojavi dvojna reakcija: večja brutalnost in večja panika. Večja potreba po nadzoru, večja potreba po utišanju. Večji poudarek na “varnosti”, “stabilnosti” in “institucijah”, ker institucije so v tej fazi predvsem ščit za obstoječo delitev plena.

Prisluhi so zato neprijeten znak, da je sistem prišel do meje lastne potuhe. Ne toliko zato, ker bi se nenadoma kdo zbudil in postal pošten, ampak ker se je nekje zlomila disciplina tišine. Nekdo je ocenil, da je trenutek primeren, da se stvari razkrijejo. In pri nas se stvari praviloma razkrivajo takrat, ko to koristi eni frakciji proti drugi. Ne takrat, ko je to prav.

Zato je smešno, ko se zdaj ukvarjamo predvsem z vprašanjem, ali so posnetki zmontirani, ali so iztrgani iz konteksta, ali je to predvolilni napad. Seveda, da je. V Sloveniji je vse predvolilno, tudi resnica. Ampak vprašanje, ki bi ga morali postaviti, je bolj primitivno in zato bolj pomembno: ali je vsebina verjetna. In če je, zakaj je verjetna. Če je verjetna, pomeni, da smo do te mere normalizirali plenilsko razumevanje države, da nas ne šokira več dejanje, šokira nas samo objava.

Zato je smešno, ko se zdaj ukvarjamo predvsem z vprašanjem, ali so posnetki zmontirani, ali so iztrgani iz konteksta, ali je to predvolilni napad. Seveda, da je. V Sloveniji je vse predvolilno, tudi resnica.

Dokler bomo državo razumeli kot plen, bo zakulisje pravilo. Dokler bomo vztrajali v Potemkinovi vasi o “pridnih in poštenih”, bomo živeli v resničnosti, kjer se poštenost izplača samo, če je naivna ali pa dobro financirana. In dokler bodo procenti v sistemu tako visoki, da sistem komaj še diha, bo prej ali slej prišlo do vprašanja, ki se mu ne bo dalo več izogniti: ali bomo državo vzeli za svojo ali pa bomo z njo še naprej ravnali kot s tujo kolonijo.