Slovenija daje upanje svetu, da je mogoče ustaviti pohod ideologije smrti

23. november 2025, nedelja Kristusa Kralja in dan Rudolfa Maistra, se bo v zgodovino zapisal kot zgodovinski dan, ko smo Slovenci na referendumu, kot prvi na svetu, z ljudskim glasovanjem zavrnili ideologijo smrti, ki bi legalizirala asistirani samomor, posredno pa tudi evtanazijo, saj bi slednjo iz kaznivega dejanja prekvalificiralo zgolj v prekršek z globo 500–5.000 evrov – če bi zadevo sploh kdo prijavil oz. preiskal.

Slovenci smo tako dali upanje tudi drugim narodom v svetu, posebej v Evropi, kjer trenutno potekajo podobne razprave kot pri nas. Kažemo, da uzakonitev evtanazije in asistiranega samomora vendarle ni tako zelo zgodovinska nuja, kot pravi soavtor zakona Andrej Pleterski, ampak se lahko temu ljudstvo tudi upre.

Kažemo, da uzakonitev evtanazije in asistiranega samomora vendarle ni tako zelo zgodovinska nuja, ampak se lahko temu ljudstvo tudi upre.

V dobi udobja je trpečega udobneje odstraniti

To je še posebej ključno v času, ko udobje stopa na piedestal vrednot ljudi ter sta umiranje in smrt na obrobje postavljena tabu tema. Otrokom ne govorimo o smrti, jih ne peljemo na pogrebe. Namesto kulture življenja idealiziramo t. i. »kakovost življenja«, ki na trenutke boleče spominja na evgeniko iz časov, za katere sicer pravimo: »Nikoli več!«

Bolnika, ki se lovi za zadnje bilke življenja, pogosto postavljamo na rob, ker je tako bolj udobno, in se, ko smo še zdravi, slepimo, da potrebujemo izhod, če bomo na njegovem mestu kdaj sami. Hkrati pa nočemo, da bi nam bolnik ali pa ostareli, morda celo invalid, kvaril pogled na naš na videz popoln, a hkrati vsebinsko vse bolj prazen, udoben svet. Bistveno bolj kot želja umirajočih je evtanazija dejansko tiha želja vseh ostalih, da z njimi ne bi imeli opravka. Zato bi jim kot družba ponudili smrtonosni odmerek.

Da smo v teh družbenih razmerah, ob vse večjem razsulu slovenskega zdravstva, Slovenci zmogli reči ne evtanaziji, je svojevrsten čudež, vreden nedelje Kristusa Kralja, ki po katoliški tradiciji na koncu zmaga.

Da smo v teh družbenih razmerah, ob vse večjem razsulu slovenskega zdravstva, Slovenci zmogli reči ne evtanaziji, je svojevrsten čudež, vreden nedelje Kristusa Kralja, ki po katoliški tradiciji na koncu zmaga.

Terenska kampanja, družbena omrežja, srčnost in raznolikost

Tabor proti evtanaziji je zmagal, kljub temu da je imel na voljo bistveno manj financ, bistveno manj dostopa v vodilne medije, doživljal celo cenzuro, tako pri naročenih oglasih kot celo pri blokadah računov na družbenih omrežjih. Tudi politične stranke opozicije so bile tokrat bistveno manj angažirane, saj jim ni bil v interesu referendum tik pred volitvami, kjer je bila zmaga vse prej kot gotova.

Če znova uporabim svetopisemsko primerjavo, je ekipa spominjala na apostole, ki v svojem času tudi niso veljali za elito, a je po njih Cerkev zrasla do svetovne religije. Imela pa je srčnost in se je ob odsotnosti dostopa do vodilnih medijev podala na teren, med ljudi. Toliko lokalnih dogodkov na temo referenduma Slovenija že dolgo ni videla. Po organski aktivnosti so zagovornike evtanazije prekašali tudi pri pojavnosti na družbenih omrežjih, ki vodilne medije vse bolj izrinjajo z mesta glavnega ustvarjalca javnega mnenja. Tudi s prikazom stanja v državah, ki že imajo evtanazijo, kar so vodilni mediji v veliki meri prezrli.

Pokazala se je raznolikost argumentov, od versko-filozofskih do zdravniških, pravnih in etičnih. Kljub vojni, ki jo že od začetka mandata vlada bije z zdravniki, se je pokazalo, da ta poklic vendarle še uživa precej spoštovanja. In razen redkih izjem so vsi zdravniki javno izpostavljali, da se usmrčevanja pacientov pač ne bodo šli, četudi bi zadnji gumb na koncu pritisnil pacient.

Ključno vlogo je igrala tudi raznolikost množice organizatorjev kampanje. Kar 24 jih je vodilo kampanjo proti na zelo različne načine – od vzbujanja strahu pred zastrupitvijo do čustvenega nastopa mater, ki se že vse življenje borijo za svoje otroke s posebnimi potrebami, do zdravnikov, ki so nastopali intelektualno, dostojanstveno in pojasnjujoče, celo v odnosu do arogantnežev, ki so z javnostjo skušali čustveno manipulirati na ravni udobja, sebičnosti, egoizma in celo prodajanja nove etike, kjer življenje človeka ni več sveto, pač pa odvisno od percepcije njegove vrednosti za družbo.

Čez eno leto znova?

Pri nasprotnikih evtanazije je bil ta referendum napad na njihove temeljne vrednote, medtem ko je bil pri zagovornikih bolj dodaten korak k na videz večjemu udobju v družbi.

Zato so še toliko bolj zaskrbljujoče izjave poražencev, da bodo pač počakali eno leto in nato poskusili znova. Eno leto namreč Državni zbor ne sme sprejeti enakega zakona, potem pa je vse v rokah večine v Državnem zboru.

Zato kljub zmagi na referendumu ta boj še zdaleč ni končan. Bolniki in upokojenci lahko v miru praznujejo advent in božič, a treba bo delati, da nas morebitni novi referendum znova ne preseneti. Ne le pri Srebni niti, ki je zakon spisala, tudi pri Svobodi pravijo, da ljudske volje po preteku enega leta ne nameravajo več spoštovati. V tej luči se zdijo marčevske volitve še bolj pomembne.